"Nič v življenju te ne more pripraviti na preizkušnje. Še dobro, da vnaprej ne vemo, kaj nas čaka, sicer marsikdo ne bi zdržal. Tako pa je človek neverjetna žival, ki zdrži res veliko. Sama sem bila dolgo zavita v vato, ko je bila moja edina naloga trenirati in tekmovati. Za vse drugo so poskrbeli drugi. Po končani karieri pa se je to čez noč spremenilo. Sama sem morala začeti delati vse tisto, kar mi je bilo prej prihranjeno. Sprva se v tem nisem najbolje znašla, potem pa sem nekako splavala, le marsikatero napako sem naredila, preden sem se naučila," je iskrena.

Ena najlepših stvari pa je bila nedvomno rojstvo hčerk Eveline in Zale. Materinstvo jo je osrečilo, nikoli pa ne bo pozabila vseh neprespanih noči in skrbi, ali bo z njima vse v redu. Rodili sta se kot nedonošenki, nato so se začela leta kalvarije po bolnišnicah, obiski zdravnikov, fizioterapevtov in drugih strokovnjakov, ki so jima pomagali.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

»Zdaj, ko sta stari skoraj šest let, je lažje. Iz najhujšega smo ven. Še vedno veliko hodimo okoli zdravnikov, vendar veliko manj kot prejšnja leta. Zala ima še opore za nogice, drugo pa je vse v redu. Sta živahni, zvedavi, radovedni in veseli deklici, ki uživata v otroških radostih. Radi hodita v vrtec, ki je blizu našega doma v Celju. Dobro se razumeta z drugimi otroki, Zala pa je do drugih tudi precej pokroviteljska. Znata se lepo igrati in se zamotiti, včasih si tudi skočita v lase, kar je pri otrocih popolnoma normalno. Mi je pa hecno, ko se kdaj sprehajam po mestu in vidim koga z otroškim vozičkom za dvojčke. Takrat se hitro vživim v njegovo kožo in se samo zahvaljujem, da smo najtežje preizkušnje dali skozi. V človeški naravi je, da pozabi hudo in se spominja le lepih stvari. Mislim, da nam to omogoča preživetje in več življenjske energije,« pove Jolanda, hvaležna, da ji pri skrbi za dekleti pomagajo najbližji, še posebno babi Irena in dedi Franc.

Šola bo še počakala

V začetku septembra so šli mnogi otroci v šolo, Evelina in Zala pa bosta zaradi prezgodnjega rojstva še leto dni ostali v vrtcu, kar njuni mamici čisto ustreza. »Tako imamo več prostega časa in se ni treba toliko prilagajati. Lahko gremo na počitnice, kadar koli si zaželimo, tudi kakšen dan se namesto v vrtec odpravimo na izlet. Ko bo šola, pa bo to odpadlo. Tega se zavedam in to cenim,« pravi. Zdaj je tudi enostavneje organizirati čas, ki ga punčki preživita pri njunem očetu v Novi Gorici.

»Trudiva se, da delava v dobro otrok. Evelina in Zala sta veliko pri njem na Primorskem, kjer se imajo fino tako z njim kot z nono. Vesela sem, da se lahko vse dogovarjava sproti,« je zadovoljna, saj zna ceniti tudi trenutke, ko je prosta.

Jolanda po končani karieri dolgo ni bila športno aktivna.

»Marsikomu bi se zdelo, da bi kot nekdanja športnica zlahka hodila na rekreacijo. A ni čisto tako. V več kot tridesetih letih treningov sem se res naveličala garanja. Čeprav sem vedela, da mirovanje ni dobro za moje zdravje, sem se težko pripravila k aktivnostim. Ko pa mi je začel nagajati hrbet, sem vedela, da je vrag odnesel šalo in da moram spet začeti. Ko so bolečine malo popustile, sem spet obula superge in šla teč. Zdaj sem zgledna rekreativka, ki vsak dan z užitkom preteče pet kilometrov. Vesela sem, da se to pozna tako na moji kondiciji kot na telesu. Prav lepo čvrsto postaja spet, jaz pa lahko tečem čedalje hitreje. Vsake toliko igram tudi tenis,« razkrije svoja konjička.

V veliko veselje pa ji je treniranje otrok, kar v okviru Atletskega kluba Kladivar počne zadnjih deset let. Vesela je, da na otroke lahko prenese svoje bogato znanje in izkušnje, in veseli se, ko dosegajo krasne rezultate. Rade volje pa ustreže tudi starejšim in vodi tekaške skupine.

Nepričakovana nova ljubezen

Tako so njeni dnevi precej zapolnjeni. Zato dolgo pri tem tempu ni mislila še na ljubezen. A se je zgodilo tudi to. In to takrat, ko je najmanj pričakovala. »Po ločitvi nisem več prav dobro verjela v novo ljubezen in težko je bilo spet zaupati kakšnemu moškemu. Čisto sem se že sprijaznila, da bom delala, skrbela za moji dekleti in bo življenje minevalo mirno. Pred dobrim letom in pol pa sem po naključju spoznala prijaznega, postavnega in zabavnega moškega. Počasi mi je zlezel pod kožo in mi vrnil zaupanje v lepe trenutke in ljubezen. Začela sva se bolje spoznavati in začela sem čutiti njegovo podporo in naklonjenost. Pa se je spet zgodilo, kar sem najmanj pričakovala. Spet mi je lepo. Vse v življenju se je umirilo in ustalilo. Zdaj že živimo skupaj in moje življenje je končno podobno življenju običajnih ljudi. Delam, sem mama, partnerica, grem teč in si po teku s prijateljico privoščim še pivo. Res mi je lepo.«