Lucija Mlinarič je za rakom dojk zbolela leta 2013, nato ozdravela in se vrnila na kotalke. Pred dvema letoma in pol pa se je rak spet pojavil, tokrat v hujši obliki. Danes pa so njeni bližnji sporočili, da se je Lucija po dolgi bolezni poslovila.

Luciji so se takrat med pregledoma septembra in marca vrednosti tumorskih markerjev zelo povišale, CT pa je pokazal še metastaze na možganih, hrbtenici, kosteh, pljučih in jetrih. »Imam upanje, da bo trajalo čim dlje, in se vsak dan trudim, da sem čim boljše. Pridejo dnevi, ko na bolezen niti ne pomislim, in pridejo dnevi, ko je bolezen močno prisotna. Najbolj vesela sem, da živim čisto normalno življenje in se vsak dan ne obremenjujem s stanjem svoje bolezni,« nam je v pogovoru novembra zelo pozitivno zaupala nekdanja kotalkarica. 

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Izšel priročnik za delo z osebami z avtizmom od predšolske vzgoje do zaposlitve

V okviru projekta Podpora zaposlenim v vzgoji in izobraževanju je izšel priročnik za delo z osebami z avtizmom od predšolske vzgoje do zaposlitve. Priročnik vsebuje praktične nasvete za zgodnje odkrivanje avtizma in celovito podporo ljudem z avtizmom. Ponuja tudi različne pedagoške pristope poučevanja in strategije za boljše vključevanje.

»V času prve bolezni sem imela svojega psihologa, ki je bil moj športni psiholog in s katerim sem med prvo boleznijo poizkušala obvladovati vse te stvari in jih predelati, da bi bilo psihično čim lažje. Zdaj med drugo boleznijo poslušam samo sebe. Počnem tisto, kar mi v danem trenutku ustreza,« je še povedala, ko se je že leto in pol borila z boleznijo. Takrat je še priznala, da se želi vsaj enkrat v življenju še vrniti v Čile. 

Čeprav ima ta bolezen zelo negativno konotacijo, je bila Lucija hvaležna, ker ji je ta vseeno pokazala še drugo dimenzijo življenja, začela pa se je tudi zavedati, da si moraš vzeti čas zase in za ljubljene osebe.

Med obema boleznima pa je Lucija našla tudi srečo. Pred rakom dojk je imela partnerja, vendar sta se razšla, saj so nastala nesoglasja, povezana predvsem z izborom zdravljenja. Pozneje pa je spoznala drugega partnerja, ki jo je sprejel takšno, kakršna je. »Med boleznima sem spoznala partnerja, za katerega lahko rečem samo, da je duša, saj ga drugače ne znam opisati. Obstajajo takšni moški, ampak so redkost, saj mi stoji ob strani ne glede na vse ovire, ki jih imam. Želela sva si ustvariti družino, ravno bolezen pa nama je to preprečila in takrat naju je to malo potrlo. Lahko bi šel in rekel, da je konec, a tega ni naredil. Povsod me spremlja in skrbi zame, česa takšnega še nikoli nisem doživela. Sprejel me je brez dojk in s tem, da se bolezen lahko ponovi. Ko se je to zgodilo, pa sva postala še močnejša. Zelo pomembno je imeti takšno osebo ob sebi.«

Njenim bližnjim in družinskim članom tudi uredništvo njena.si izreka iskreno sožalje.