Dejan Zavec je v boksu dosegel, kar se je doseči dalo. Vendar pa marsikaterega uspeha ne bi dosegel brez svoje Nataše. »Boksal bi, ne glede na to, ali bi s tem kaj zaslužil. Od začetka sem počel vse mogoče, tudi najslabše plačana dela, da sem lahko živel in plačeval stroške. Življenje je postalo lepše, ko sem pri devetnajstih, ko sem delal kot prodajalec časopisov v kiosku v Termah Ptuj, zagledal Natašo, ki je bila takrat stara komaj petnajst let. Hodila je na bazen. Bil sem tako sramežljiv, da nisem upal narediti prvega koraka. Ko je nekega dne pri meni kupila križanke, sem ji jih zaračunal preveč, v upanju, da se bo vrnila. A ni ničesar opazila in končno sem se le opogumil, da sem naredil prvi korak, ki je bil eden najpomembnejših v mojem življenju,« se spominja začetkov njune ljubezni. Zdaj sta skupaj že skoraj četrt stoletja in sta starša krasnih hčerk Ivone in Tie. V njuni ljubezni je bilo veliko preizkušenj, nikoli pa nista dvomila o njej. Dejan je vesel, da so ga Natašini starši lepo sprejeli, še posebno ker je bil fant brez doma in vsega, pa še z boksom se je ukvarjal. Nataša je bila vedno njegova druga polovica, ki mu je dala mir in varnost, ga pri vsem podpirala, hodila z njim na vse tekme in mu stala ob strani. Tako je tudi zdaj, ko je njuno življenje zaplulo v bolj mirne vode in on uživa kot »upokojenec«. Še vedno povsod hodita skupaj. Tako sta si nedavno v Ljubljani ogledala spektakularno tekmo Eme Kozin, na kateri se je Dejan spomnil tudi marsikaterega svojega dvoboja.