Meghan Markle, princ Harry Svet24.si

Še en dokaz več, da se Meghan in Harry ...

opravljanje Dobra karma

Nova epidemija: obrekovanje in obremenjevanje s ...

meghan-see Svet24.si

FOTO: V 17 mesecih več kot prepolovila svojo ...

cisterna, viadukt malence Svet24.si

Znano, zakaj je tovornjak prebil ograjo in padel z...

Alfi Nipič ponovno hospitaliziran Dobra karma

Bolnemu Alfiju Nipiču 16.000 Slovencev izrazilo ...

RENE ŠANTIĆ Njena.si

Razkrili, kakšen fotograf je v resnici Rene ...

Gašper Rifelj Njena.si

Gašper Rifelj sporočil žalostno novico

Koreograf Leo Mujić: Umetnost sama po sebi ni nič, če je nihče ne vidi
| Teja Pelko

Koreograf Leo Mujić: Umetnost sama po sebi ni nič, če je nihče ne vidi

Leo je po končani baletni šoli v Beogradu študiral v Lausanni na šoli Maurice Bejart’ Rudra Bejart. V profesionalni karieri je nastopal v priznanih plesnih skupinah in hišah po vsem svetu., Goran Antley / M24.si

Nocoj bodo na velikem odru SNG Opera in balet Ljubljana premierno uprizorili pripovedni balet Veliki Gatsby. Koreografijo zanj je po znameniti romaneskni predlogi Francisa Scotta Fitzgeralda iz leta 1925 ustvaril priznan koreograf Leo Mujić.

Glede na to, da ste na oder postavili zelo znano delo, je bil to za vas večji pritisk ali morda razbremenitev, ker vsi poznajo zgodbo in ste si lahko dovolili več svobode?

Oboje. Balet je zelo zanimiv medij za pripovedovanje zgodbe skozi gibe. Kadar imam pred sabo takšno delo mega literature, kot je Veliki Gatsby, se ga trudim prenesti najbolj dosledno – brez sprememb dramaturgije in zgodbe kot takšne. Sicer nimam nič proti temu. A to delo ni navdih na Velikega Gatsbyja, to je Veliki Gatsby, kar sem želel tudi pokazati. To pa je zelo komplicirano. A ravno reševanje tega problema je zame največji in najzanimivejši del celotnega procesa.

Koliko sicer date na kritike? Vas potrejo ali ste tako prepričani o svojem delu, da vas sploh ne ganejo?

Kritika mora obstajati – tako pozitivna kot negativna. To je mnenje enega človeka o nekem delu. Mislim pa, da se mora delati predvsem za občinstvo. Teater je namreč v naših državah proizvod, ki pripada državi – to je ena od dejavnosti, ki jo plačujejo davkoplačevalci, in to dvakrat: prvič, ko se jim vzame od dohodnine in davkov, da se ta proizvod naredi, drugič pa, ko kupijo vstopnico, da bi videli nekaj, kar so že plačali.

Kdo je vaš največji kritik, so to morda starši?

Ne, niso starši. Mati je upokojena socialna pedagoginja, oče pa upokojeni psiholog – nimata velikega vpliva v umetniškem svetu, seveda pa imata svoje mnenje. Jaz s svojim delom ne poskušam zadovoljiti baletnih kritikov, niti baletnih kolegov, ampak osebo, ki nikoli ni bila v teatru. Če zadovoljiš takšnega gledalca, si naredil svoje delo, še posebej, če si ga tako zelo navdušil, da se še kdaj vrne. Tako se namreč dela promocija poklica in teatra kot takšnega, ki je seveda živ organizem. Nekaj, kar se dogaja zdaj, se namreč ne bo zgodilo nikoli več – celotna predstava nikoli ne bo dvakrat videti enako.   

Ali vso koreografijo najprej zvadite sami?

Da, seveda. Najprej vse naredim sam. Baletna tehnika je precej napredovala. Od plesalcev se danes pričakujejo različne vratolomne sposobnosti. Jaz verjamem v klasični balet, ki je osnova vsega. Zelo pomembna je glasba. Meni je bilo zelo pomembno, da so vsi skladatelji glasbe, ki jo uporabljam, izključno Američani. Veliki Gatsby ima namreč sam po sebi eno estetiko. Dogaja se v zelo specifičnem času in okolju, v Ameriki med obema vojnama, ko je postala središče sveta in moči, medtem ko je Evropa stradala in bila v strašni gospodarski krizi. Po drugi strani pa se v tem novem svetu začenjajo pojavljati zelo jasni socialni sloji. To je epoha nemega filma, krajšanja ženskih oblek, različnih prohibicij in razvoja mafije.

Ste odprti tudi za predloge plesalcev?

Sem. Seveda koraki pridejo od mene. Dober »cast« je več kot 50 odstotkov dela. Dobra razdelitev vlog je ključna za uspeh. Sem pa seveda odprt za vrsto sodelovanja. Med mano in osebo, ki bo moje misli pretočila v gibe in jih posvojila, mora biti neki pingpong. Pri svojih »castih« rad uporabim največje možno število ljudi. Mislim, da je ljudi treba zaposliti. Ljudje si zaslužijo, da gredo na sceno, zaslužijo si pogledov občinstva. A to ni vedno lahko. Gatsby v tej obliki se bo zgodil samo tu in nikjer več. Tudi če ga bom prodal kam v svet, kot sem prodajal neke svoje druge predstave, so drugje povsem drugačne. Vztrajam namreč pri tem, da ti umetniki tu zadržijo svojo pravico do interpretacije, ko enkrat sprejmejo koreografijo, ko se naučijo muzikalitete in vsega, kar so se morali.

Kakšni so plesalci v ljubljanskem Baletu?

Različni. Zelo pisana in transgeneracijska združba, kar je razumljivo. Po osamosvojitvi, odprtju trga in dvigu standarda je Ljubljana postala zanimiva tudi za tujce. Kako ne bi, mesto, vsa država je tako lepa. Poleg tega je v Sloveniji kakovost življenja neverjetno visoka. So trije segmenti, ki krasijo tako Slovenijo kot Hrvaško in postajajo najpomembnejši deli v življenju, ki pa jih mi včasih jemljemo preveč samoumevno. To so voda, zrak in varnost. Mi to še vedno imamo in zato ljudje prihajajo. Upam, da bo tako tudi ostalo.     

Glede na to, da ste tu že delali, raje izberete plesalce, s katerimi ste že sodelovali, ali date priložnost tudi novim obrazom?

Najraje imam mešanico obojega. Mislim, da je treba ostati odprt in videti glede na situacijo. Mislim, da ljudje niso samo tisto, kar so, ampak so tudi tisto, kar iz njih naredim. Edina prava stvar, v katero moraš vlagati, so ljudje. V predstavo sem dal tudi ljudi, ki že dolgo niso bili na sceni – notri so tudi hodeče vloge. Meni se zdi to zanimivo. Mislim, da h Gatsbyju niso hodili samo top modeli, kot to gledamo v filmu, ampak ves živopisani New York. Velikega Gatsbyja se vsi spominjajo po zabavah, a to je žalostna zgodba o neizpolnjenih ameriških sanjah.

Foto: Goran Antley / M24.si - Kot koreograf je Mujić na baletne odre postavil že vrsto knjižnih naslovov, med drugim Šeherezado, Sen kresne noči, Ano Karenino in Gospodo Glembajeve.

Kdaj in zakaj ste vi začeli plesati?

To izhaja iz moje potrebe po fizičnem izražanju. Šport mi je bil dolgočasen, ker ni vključeval glasbe. Plesati sem začel pri devetih letih. Najprej folkloro, nato pa balet, ker je to veliko večji izziv – pri njem obstajata ogromen prostor in možnost napredka. Folklora ti da ritem in nekakšno glasovno sposobnost solfeggia, balet pa je disciplina – edina pot do umetniške svobode in svobode na sceni je čez disciplino – nobene druge poti ni. Tisti, ki mu uspe v baletu, je človek, ki se nauči delati sam, ki ne čaka, da ga nekdo odkrije, in ki sprejema fenomenalno prekletstvo, da je lahko vedno bolje. Balet je zame atletski pristop k umetniškemu delu, ki vključuje mnogo delov: telo, možgane in glasbo. Uspešna produkcija je zame dober balans med dobro strukturo in organsko materijo, ki ji moramo dovoliti, da se zgodi.

Ste zdaj »samo« koreograf ali tudi še plešete?

Ne plešem več. Star sem 44 let. Odplesal sem svoje. Ne pogrešam te scene. Zdaj sem prestopil na drugo stran produkcije.

Zaradi dela ste pogosto zdoma ...

Da, vedno sem nekje. Bazo imam v Zagrebu. Tam imam lepo stanovanje, a sem zelo redko tam – le, kadar delam v Zagrebu. To delo se namreč ne more delati prek spleta, ampak samo s prenosom znanja v živo. Povsod mi je dobro. Sem pa velik Evropejec. Imel sem priložnost živeti v ZDA, a je nisem sprejel. Amerika ima sicer nekaj super stvari, ki jih pri nas pogrešam. Všeč mi je njihov poslovni pristop h kulturnemu menedžmentu, da se mora proizvod prodati. Umetnost sama po sebi ni nič, če je nihče ne vidi. Potem to postane pokopališče mrtvih idej. Ti moraš proizvod prodati, samo kot tak ima vrednost. Nekaj tako abstraktnega, kot je teater, moraš prodati kot nekaj zelo potrebnega, in to je odgovornost nas umetnikov. Zato ne nazadnje tudi delamo predstave, ker imamo potrebo nekaj pokazati. So trije segmenti uspešne predstave: obstoj na repertoarju, mnenje občinstva in na koncu mnenje strokovnih kritikov.

Menda tudi zelo dobro kuhate. Od kod vam to?

Tudi to je nekakšna kreacija. To me pomirja. Ob tem izklopim možgane in kuham – in to zelo dobro. (smeh)

Kaj pa kuhate?

Vse. Zelo rad tudi dobro jem. V Sloveniji se super je. Povsod sem že bil – od turističnih kmetij naprej.

Ste zelo duhoviti. Svetovali so vam že, da bi naredili stand up šov. Se ga boste lotili?

Ne, tega ne bo. Res nimam potrebe po takem izpostavljanju. Zares obožujem svoj poklic in balet kot tak. Imel sem tudi veliko ponudb, da bi bil v žiriji v različnih resničnostnih šovih, v katerih iščejo talente. Letos bom naredil koreografijo za enega hrvaškega, saj hočejo vanj vključiti balet. Klicali so me tudi, da bi pisal kolumne, ampak mi ni za to. 

Foto: Goran Antley / M24.si - Mujić je tudi pedagog. Delavnice in mojstrske tečaje je imel med drugim v Zagrebu, Ljubljani, Mariboru, Splitu, Saarbrücknu, Berlinu, na Dunaju, v New Yorku in Tokiu.