Mineva četrt stoletja od izida vašega prvenca Od srca do srca. Ob obletnici je založba Helidon objavila ta album tudi v vinilni različici. Gotovo ste album zdaj ponovno preposlušali. Kako ste zadovoljni z njim po 25 letih?

Še vedno ima dober zvok, produkcija nam je takrat res dobro uspela. Drugih stvari se zdaj slabo spomnim, sem pa z izdelkom seveda zadovoljen. (nasmešek)

V čem je skrivnost vaše priljubljenosti pri poslušalcih?

Mogoče mislijo, da je nekaj v moji glasbi, če pojem že več kot 20 let. Glasba je najvišja oblika umetnosti, saj je nepredvidljiva, metafizična, pronica, povzroča spremembo razpoloženja in te sili na jok ali v smeh. Če tega pri poslušanju ni, to ni dobra glasba. Ljudje se verjetno ne ukvarjajo s pomenom besedil, ampak poslušajo in čakajo, ali se jim bo ob glasbi kaj zgodilo. Ko je izšla Pukni zoro, nisem vložil v promocijo niti evra, a so se stvari zgodile same od sebe. To je kot ljubezen, ki se pač zgodi, ne moreš je izsiliti …

Pred desetletji se je dajal večji pomen besedilom, ki smo jih lahko brali tudi na ovitkih. Danes je glasba v digitalni obliki, tako da ni nobenih dodatnih informacij, zato se zdi, da besedila niso več tako pomembna kot nekoč. Je tako?

V 60. in 70. letih je bilo prvič v zgodovini pomembno, kaj bo rekel glasbenik – da glasbenik ni bil le dvorni norček ali zabavljač na ljudskih rajanjih. To je zmotilo glasbeno industrijo, saj danes za stotimi pesmimi na lestvicah v Ameriki stoji le pet ali šest avtorjev. Glasbena industrija ne potrebuje nečesa, kar bi trajalo dolgo, ampak izdelek, ki se bo lahko hitro zamenjal. Tudi glasba je postala potrošno blago.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Pa vendar so Bobu Dylanu dali Nobelovo nagrado, torej so besedila lahko visoka umetnost …

Bob Dylan ni pesnik, ampak je glasbenik. Njegova besedila so del njegove glasbe. Zato je zanimivo, da so mu dali to nagrado. Njegova besedila brez njegove glasbe nimajo prave »molske mase«, šele z glasbo dobijo pravi smisel, zato je to na neki način poklon njegovi glasbi. Mislim, da bi si to nagrado zaslužil še marsikdo drug. Kar poslušamo danes, je še vedno odmev 60. let. Med letoma 1964 in 1970 so nastale vse zvrsti, ki jih imamo še danes. 

Vidim, da imate na okenski polici zbrana dela Mozarta in Beatlov …

Če bi moral na samotni otok, bi s seboj vzel ta dva kompleta. S tem bi zadovoljil »osnovno higieno«. 

Branko Đurić - Đuro rad pove, da ljudi deli na tiste, ki imajo raje Beatle, in tiste, ki so za Stonese …

Osebno težko primerjam obe zasedbi. Razen časa, v katerem sta ustvarjali, ne vidim veliko podobnosti. Sicer pa so bili Stonesi oboževalci Beatlov, ne obratno!

Ali imate najljubšega člana skupine The Beatles? Mislite, da bi tudi vsak zase ustvarili vse to ali je bilo bistveno, da so drug drugega spodbujali, navdihovali?

Skupaj so odlično delovali, kot en organizem. Kot glasbeniki so se lepili drug na drugega, pisali so odlična besedila, seveda ima tudi producent George Martin svoje zasluge, ampak za osnovo so poskrbeli že oni. Njihovo glasbeno znanje in glasovi so bili nekaj posebnega …

Zakaj pa vam je izmed vseh mojstrov klasike najbližje Mozart?

Zaradi duhovitosti. V glasbi se mi je duhovitost vedno zdela pomembna. Če kdo pade, je to smešno, ni pa duhovito. Biti duhovit je zagotovo odlika. 

Zanimivo, da ste omenili duhovitost, saj tudi sama pri vašem delu vedno poudarjam to značilnost. Z Beatli in Mozartom pa imate po mojem mnenju skupno še to, da vaša glasba deluje večplastno. Pesmi lahko po svoje razume tudi nekdo brez glasbene izobrazbe, imajo globino …

Beatle je zanimala glasba, zato so v nekem trenutku nehali nastopati, ker jih ljudje niso poslušali. Ko bo popolnoma nepismen človek iz pragozda zaslišal Mozarta, bo na duhovni ravni začutil, da se mu je zgodilo nekaj lepega. Raziskovanje glasbe je podobno raziskovanju vesolja, naše slišne zmožnosti pa so zelo omejene. Ukvarjamo se le z devetimi toni, med njimi še s poltoni, več od tega pa ne slišimo.

Kako pogosto poslušate glasbo?

Ko sem bil mlajši, nisem imel velike zbirke plošč, ampak sem poslušal glasbo predvsem prek radia. Glasba me je očarala, saj ima blagodejni učinek, ne glede na zvrst. Znam biti mazohist in si zavrtim kakšno glasbo, ki me dokončno »zabije«, ko sem žalosten – to so lahko narodne ljudske pesmi. Nekoč pri tej glasbi nisem občutil posebnega vznemirjenja. Ko sem pozneje začel izvajati to glasbo, pa me je znala zlomiti. Primera takih pesmi sta Avsenikovi pesmi Daleč ob sončnem morju in Veter nosi pesem mojo. Ko sem dobre volje, pa obožujem ritmično glasbo, ki je narejena za ples (tudi disko), kot so plesne moje pesmi.

Ali se vam zdi besedilo pomembnejše od melodije?

Besedilo in melodija skupaj tvorita pesem. Če prihajata z roko v roki, je to lepo, sicer pa ni. 

Ali se vam zdi, da je bolje, da so besedila osebne izpovedi, čeprav so zato slabša, ali je bolje besedilo naročiti pri vrhunskem besedilopiscu?

To je stvar izbire. Pokojni Oliver Dragojević, ki je bil odličen glasbenik, ni sam pisal pesmi. To ne pomeni, da ni vedel, kaj dela, ampak je znal izbirati in je natančno vedel, kaj si želi. Moje glasovne sposobnosti so omejene, zato si lahko pesmi pišem le sam. Tudi jaz sem napisal ogromno slabih besedil, ampak na napakah sem se naučil in izboljšal. Med slovenskimi avtorji so mi pri srcu Lovšin, Klemen Klemen … Zagotovo ne drži, da je slovenski jezik trd in nespeven, ampak je treba poznati svoj jezik in ga znati uporabljati. 

Bi rekli, da rock izumira, glede na to, da so v tej zvrsti najbolj priljubljeni starejši izvajalci?

Danes so ljudje mladostni do 60. leta, radi spremljajo glasbo in izvajalce, s katerimi tudi rastejo. The Rolling Stones ne bi obstajali tako dolgo, če se občinstvo ne bi staralo z njimi. Včasih ljudje pri 50 letih niso več hodili ven, še posebno ne na rock koncerte. Rock and roll in pop glasba danes predstavljata vsakodnevni pojav, ne le izraz mladostniške kulture ali upora. Rock je »forma«: kitare in bobni. Dokler bodo ljudem všeč kitare in bobni, ima prihodnost, načeloma pa se glasba razvija, tako zvočno kot vsebinsko in v formi. Res je, da še nikoli ni bilo tako širokega spektra, kot ga imamo danes. Na eni strani je glasba za najstnike, za tiste v srednjih letih, za starejše … Enako kot pri modi. Danes obstaja veliko vzporednih glasbenih svetov, v vseh mogočih zvrsteh in podzvrsteh.