Rada se spominja tistega obdobja, čeprav je bilo vsako – tudi naslednjih trinajst let, ko je delala na banki, in zdaj, ko uživa kot podjetnica – posebno in pomembno, saj jo je izklesalo v žensko, kakršna je danes. Vendar se v nobeno ne bi vračala. »Večkrat so me že klicali glasbeni producenti, da bi naredili kaj novega, a jaz želim pustiti kariero Hajdi tam, kjer se je končala. Bila je lepa in uspešna,« se je nasmehnila.

Deloholičarka na porodniški

Preden se je začela njena zgodba s spletno trgovino, je delala na banki. Življenje se ji je obrnilo na glavo, ko ji je mož po rojstvu prvega sina za rojstni dan podaril domeno hajdi.si. »Otroška oblačila sem naročala iz tujine, ker pri nas nisem našla nič tako posebnega, da bi mi bilo všeč. Ker so me vsi spraševali, kjer sem kaj kupila, je Urban pomislil, da bi te lepe stvari lahko približala Slovenkam.« Najprej je bilo to njeno opravilce za dušo. Ko je Dante ponoči spal, je izdelke skandinavske blagovne znamke vnašala v spletno trgovino. Iz radovednosti jih je poklicala in vprašala za distribucijo, da bi jim pomagala utirati pot v Sloveniji in na Hrvaškem. Na njeno presenečenje so se takoj odzvali in jo povabili na sestanek v Stockholm. Priložnost je zagrabila, čeprav je bilo težko zapustiti komaj nekajmesečnega dojenčka in oditi na pot. A se je splačalo, po dvodnevni odsotnosti sta se z Urbanom vrnila domov s podpisano pogodbo. »Takrat se je pravzaprav rodil moj tretji otrok. Velikokrat se vprašam, kje je meja med službo, otroki in zasebnim življenjem, jaz v vsem tako uživam, da ne vem, zakaj bi to sploh ločevala. Sem deloholik in vsaki stvari se povsem posvetim, težko bi zdržala brez dela. Uživam v njem in v trenutkih z družino. Radi smo skupaj in veliko potujemo. Potovanja nas bolj kot karkoli drugega oblikujejo v še močnejšo družino.« Spletna prodaja se je med njeno porodniško tako razcvetela, da se je odločila zapustiti varno službo v banki in stopiti na negotovo podjetniško pot. Ker je v banki delala v komerciali za pravne zadeve, je spoznala ogromno različnih dejavnosti, videla je, kako podjetja delujejo, kar je bila odlična podlaga za samostojno pot. »Doživela sem finančno krizo, zlom, ki je bančništvo najbolj udaril, ustvarila veliko zvez in poznanstev, občutila strah ljudi, ki so se podajali na samostojno pot, skratka, že takrat sem se soočala z vsemi izzivi, ki jih prinaša podjetniški tobogan. Zato še toliko bolj cenim tiste, s katerimi sem v preteklosti delala.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Črna ovca v šoli

»Moj oče je bil komercialist, moja mama pa je od nekdaj imela dober okus. Od njiju sem podedovala ravno pravo kombinacijo obojega, kar mi pomaga na moji poti.« Hvaležna jima je, da sta prepoznala njen talent in željo po petju ter jo pri desetih letih prijavila na avdicijo k Brendiju za pesem Naš kuža. Izbrali so jo med stotimi deklicami. Pesmica ji je bila pisana na kožo, saj so tudi doma imeli kužka. »Že od šestega leta sem vegetarijanka. Sem proti ubijanju živali, one so moje prijateljice, prijateljev pa ne jem,« je preprosto razložila svojo odločitev. Hitro po tem, ko so pesmico posneli, so jo povabili v oddajo Križ kraž, ki jo je takrat vodila Miša Molk. »Pesem je čez noč postala hit. Telefoni so nenehno brneli. Tega ni nihče pričakoval, niti Brendi. Zato smo potem posneli prvo kaseto in jo prodali v več kot 60.000 izvodih. Na dan sem imela tudi od dva do tri nastope. V tistem času sem obiskala toliko dvoran in gasilskih domov, da mi ne more nihče reči, da je Slovenija majhna,« se je smejala. To so bili lepi trenutki. Otroci so vse pesmice znali na pamet in vsi v dvorani so peli z njo. »Še zdaj, ko se tega spominjam, imam kurjo polt. Rada sem pela, na odru sem se počutila varno. Zato se mi ta del kariere ni zdel niti malo naporen.« Težko pa je bilo stran od odrov, ko se je morala soočati z ljubosumjem vrstnikov. Zaradi izpostavljenosti je bila, je povedala, dostikrat odrinjena, črna ovca v šoli. »Kadar slišim za nasilje v šoli, to vedno jemljem skrajno resno. Otroci so res lahko zelo zlobni.« Povedala je, da je izkusila tako psihično nasilje, ko so otroci za njo kikirikali in lajali, kot tudi fizično. »Veliko izzivov smo imeli s starši, med drugim sem zamenjala šolo. Še sreča, da sem takrat imela psa, ki je bil moj najboljši prijatelj, pa da sta mi oče in mama stala ob strani, sicer bi bilo zelo težko.« Ni mogla razumeti te dvojnosti – resničnost vsakdanjega življenja in neverjetna zaželenost na nastopih, kjerkoli se je pojavila. »Očitno se je moralo tako zgoditi. Vse te stvari so me oblikovale v osebo, kakršna sem danes – imam ogromno empatije, razumevanja, zadovoljna sem v svoji koži in vsakomur lahko pogledam v oči. Tudi če se srečam z zlobo na drugi strani, skušam razumeti, od kod prihaja. Zloba se ne more reševati z zlobo. Danes je to še bolj zapleteno, saj se lahko mladi spravljajo drug na drugega na družbenih omrežjih. To lahko najstnika v občutljivem obdobju zelo prizadene. Srčno upam, da bom sama, če bo kdaj do tega prišlo, pravilno reagirala in bom znala poslušati ter razumeti svoja otroka. Velikokrat premišljujem, kako se bom soočala s temi stvarmi. Vsi kdaj trpimo, in kar nas boli, nas po drugi strani dela močnejše, ta moč te dela potem nepremagljivega, težko te še kaj vrže iz tira.«

Partner, najboljši prijatelj.

Zaradi vsega, kar nam je povedala iz časa svoje glasbene kariere, bi težko rekla, da je tedaj imela res prave prijatelje. »Prijateljstvo je zame nekaj svetega. Imam pa prijateljico – tudi ona ima za sabo nekaj težkih trenutkov, prav zaradi tega sva se povezali –, ki jo lahko kličem tudi sredi noči, če jo potrebujem. Čeprav imam veliko znancev, sem bila vse življenje samotar. Vedno pa sem vedela eno: ko bom enkrat našla partnerja, bo to hkrati moj najboljši prijatelj. In ko sem nehala iskati, je on našel mene. Urban je moj najboljši prijatelj, oče mojih otrok in moj mož. Ko sem že obupala, da prava ljubezen sploh obstaja, mi je življenje pokazalo nasprotno. Čeprav je med nama deset let razlike, sva super tim. Jaz sem ravno toliko otročja, on pa malo bolj zrel za svoja leta, da se nekje na sredini srečava in ujameva. Čeprav sem bila na začetku kar malce v precepu, kako bo, mislim, da imava čudovito vez. Je topel, dober človek, iz nič je ustvaril vse, kar ima, zna ceniti življenje, in v tem sva si res podobna. Spoznala sva se pravzaprav na banki. Pri osemnajstih je že prišel odpret poslovni račun in takrat sem pomislila, kako je priden, ker že tako zgodaj začenja poslovno pot.« Kar nekaj let ga potem ni več videla, dokler ni na Facebooku z njo začel komunicirati z vzdevkom. »V tistem obdobju so me ogromno spraševali, zakaj ne pojem več in podobno, Urban pa me je pritegnil s smislom za humor. Ko sva se srečala, sem ugotovila, da je to tisti fant, ki je pred leti pri meni odprl račun. Povabila sem ga na koncert Jamiroquaija v Beograd, skupaj sva bila 14 dni in domov sem prišla noseča. Takrat sem bila v veliki dilemi, kaj storiti. 'Ti si mlad, moraš še veliko doživeti. Veš kaj vse sem jaz v teh desetih letih doživela', sem mu rekla. Pa ni hotel nič slišati. Prepričal me je, da ga nič drugega ne zanima in da bova imela otroke. In imela sva ju v času, ko sva bila najbolj zaljubljena, in to je nekaj najlepšega. V preteklosti sem se v zveze zaletavala na osnovi kemije, Urban je bil pa tudi moj prijatelj, s katerim sem se odlično imela. Skupaj sva se zabavala, pogovarjala, imela skupne interese. Najlepše mi je bilo, in tega ne bom nikoli pozabila, kar mi je rekel tik pred prvim porodom. Vedno sem imela 50 kilogramov, takrat pa sem se zredila kar za 30 kilogramov in sem si rekla, da sem kot slonica. On pa mi je rekel: 'Hajdi, več ko te je skupaj, več te imam rad!' Tako me je potolažil in potem je prišel mali Dante in nama obrnil svet na glavo. Kmalu nato pa se nam je pridružil še Evan,« se je spominjala z iskricami v očeh.

Nakupovalne evforije ne mara

Svojima malčkoma bi rada pokazala čim več sveta. »Rada bi, da cenita naravo, navade ljudi, običaje, da bi se zavedala, kako pomembno je sprejemati drugačnost, da sta tolerantna, sočutna. Seznanjava ju z različnimi kulturami, umetnostjo, kulinariko, glasbo. Voziva ju v muzeje, na razne koncerte. Po drugi strani pa želim, da vesta, da ni vse lepo in rožnato. Da moramo biti realni, ker je svet včasih lahko tudi krut. Ne želim ju zavijati v vato. Čeprav je bilo moje otroštvo na trenutke kruto, sem za to vseeno hvaležna, ker te to naredi močnejšega in druge lahko učiš strpnosti. Pred vsem ju seveda ne bom mogla obvarovati, jima bom pa vedno stala ob strani, ne glede na to, kaj se zgodi.« Fanta poznata vse njene pesmice, saj jima je pela, še ko sta bila v zibelki. Dostikrat jo vrtci prosijo, ali jim pride kaj zapet, in z veseljem se odzove. »A kadar pojem v vrtcu svojih otrok, Dante vedno joče. Najprej nismo razumeli, zakaj, v pogovoru pa sva z vzgojiteljico dognali, da me verjetno noče z nikomer deliti in se s tem težko sooča.« Počasi se navaja, da je v redu, če mamica še komu drugemu zapoje pesmico. Še posebej po tem, ko so v kinu gledali risani film o kužku Korgiju, za katerega je Hajdi napisala in odpela pesmico. »Kariero Hajdi si želim pustiti tam, kjer je ostala, ampak luštnemu projektu, kot je bil ta za kužka Korgija, se pa ne odrečem,« se je smejala. Praznični čas preživljajo doma. »Namenjen je mirnim trenutkom z družino. Otrokom veliko pomenijo darilca, zdaj sta že tako velika, da lahko skupaj sestavljamo lego kocke, gledamo filme. Nakupovalne evforije in nabito polnih ulic blišča in kiča pa nisem nikoli preveč marala. Zato tudi na potovanja vedno hodimo zunaj sezone, ker je manj ljudi, kraje in ljudi pa lahko tako spoznaš pristneje!«