Shannen Doherty Dobra karma

Slavna igralka v solzah: rak se je vrnil

irma usto Svet24.si

V trčenju v betonski zid umrli "najlepši sestri ...

masaza ajdovscina-pl Reporter.si

Kako do prostitutke v Ljubljani: mi smo jih našli...

Ladja MV Alta Svet24.si

VIDEO in FOTO: Nevihta na irsko obalo naplavila ...

Screenshot 2020-02-14 at 23.58.23 Necenzurirano

"Koliko iranskega denarja si dobil, gnida ...

Aljaž Škorajenc Njena.si

Slovenski plesalec pretresen zaradi smrti ...

Helena Blagne_Led in sol_foto_NEO VISUALS (3) Njena.si

Helena Blagne razgaljena pozirala v kadi

Ksenija Benedetti: Če grešiš, je treba plačati kazen
| Sonja Javornik/Vklop

Ksenija Benedetti: Če grešiš, je treba plačati kazen

-, osebni arhiv

Pri založbi Sanje je izšla knjiga kolumn Ksenije Benedetti Kažipoti (Sonatina o odnosih in kulturi srca). Ksenija je še kot šefinja državnega protokola napisala knjigo o pravilih v protokolu, tokrat pa je o pravilih lepega vedenja pisala povsem osebno, skozi prigode, dogodke, v katere je bila bolj ali manj vpletena. Ksenija namreč ni zgolj poznavalka, pač pa tudi v praksi skrbi, da so stvari takšne, kot je prav. Prav zato je njena knjiga izjemna – ker je hkrati zabavna, poučna, večplastna …

Kako ste sploh začeli pisati kolumne?

Nikoli nisem razmišljala o tem, da bi pisala. Potem pa me je poklical nekdanji gimnazijski sošolec Sašo Dravinec in me vprašal, ali bi pisala za Primorske novice. Ko sem privolila, me je obiskal urednik Antiša Korljan in mi predlagal, da bi pisala o bontonu. Tega si nisem želela, saj sem že napisala zelo obširno knjigo Protokol, simfonija forme, kjer sem podrobno opisala protokolarna pravila. Predlagala sem mu, da bi sicer lahko pisala o pravilih lepega vedenja, vendar na drugačen način, skozi zgodbe in humor, vmes pa bi dodala še kakšna opažanja odnosov med ljudmi skozi lastne oči. Veste, saj se teh pravil ni treba nujno držati, bolj pomembno je spoštovanje do ljudi. Vseh ljudi. Pri pisanju me niso nikoli omejevali, urednik mi je tu in tam posredoval svoja razmišljanja, kar je bilo zame zelo dobrodošlo. Kolumne pa so bile menda zelo brane. Pisala sem predvsem po občutku, navdihu, glede na stvari, ki so se mi dogajale v življenju. Recimo: imela sem izkušnjo z brezdomcem, ki me je opsoval, ker je bil zanj evro, ki sem mu ga dala, premalo – in iz tega je nastala kolumna. Ali: ob vožnji z avtomobilom sem naletela na nevrotičnega voznika – in je nastala kolumna o različnih značajih voznikov na cesti, ki so enaki, tudi ko niso za volanom …

Kako vi vozite?

Zelo dobro in prijazno. (nasmešek) Jezi me, ko se nekdo, ki ni upošteval kolone, »premeteno« vriva in izsiljuje. Ne razumem pa tudi, kako nekateri v križiščih brez semaforja nikakor ne želijo spustiti drugega avtomobila, ki zaradi gneče že res dolgo čaka na vključitev. Saj ne bodo zaradi enega avtomobila nič prej na cilju! Včasih sem vozila zelo hitro in sem za to plačala številne kazni. Zaradi prehitre vožnje sem bila celo ob vozniško dovoljenje in sem morala ponovno opravljati vozniški izpit. Po avtocesti sem vozila zelo hitro, nastalo je več nefotogeničnih fotografij in posnetkov nadzornih kamer, točke so se nabirale in nabirale … Nisem pa vozila hitro v naseljih. Zdaj že vrsto let tega ne počnem več.

Ali ste kdaj namignili predsedniku, da bi vam pomagal pri prometnih prekrških?

Seveda ne, tega ne bi nikoli naredila. Napisala sem sicer uradni ugovor sodnici, a ni pomagalo. Nikoli nisem policistom, ki so me ustavili, pojasnjevala, kdo sem, ali izkoriščala svojega položaja, da bi mi oprostili, če sem naredila prekršek. To se mi zdi res zavržno. Tudi meni ni všeč, če nekdo govori, kdo je. Male ljudi spoznate takoj – to so vsi tisti, ki na veliko govorijo, kako so veliki. Če grešiš, je za to pač treba plačati kazen, položaj gor ali dol.

Foto: osebni arhiv - -

Kakšno je vaše mnenje o Greti, ki ji mnogi očitajo, da jo starši in korporacije zlorabljajo, po drugi strani pa je združila mlade v boju za naš planet?

Morda jo res zlorabljajo, vendar ima v osnovi zelo močno sporočilo, mimo česar ne moremo! Dobro je, da je tu Greta. Žal mi je sicer, da nam mora tako mlada punca na tak način odpirati oči. Da tega nismo sposobni sami. Da se delajo večinoma dolgoročni okoljevarstveni načrti, čeprav z nekaterimi premiki zamujamo že desetletja.  

Lososi poginjajo zaradi podnebnih sprememb, saj so vode pretople … Precej je še takih primerov, ki dokazujejo, da se planet korenito spreminja. Mislite, da se lahko na politični ravni kaj dolgoročno spremeni, glede na to, da ste spoznali veliko politikov in veste, kako razmišljajo?

Prostor za napredovanje v politični miselnosti je. Politiki so pred volitvami vedno polni obljub, a nanje pogosto hitro pozabijo. Zato sem rekla, da je vse preveč besed in premalo dejanj. Zdravstvo spravljajo v red že desetletje, pa ljudje še vedno čakajo leta na nekatere posege. Zadnjič sem zasledila, da je gospa dobila domov obvestilo, da bo za operacijo palca na nogi čakala 13 let. Čakajte malo – se šalimo?! V mariborski bolnišnici so imeli najmanj kako leto aparat za obsevanje, ki ni bil v uporabi, ker ni bilo strokovnjakov, ki bi na njem znali delati, in potem ljudje, ki bi morali biti obsevani TAKOJ, čakajo tri do štiri mesece, medtem ko bolezen seveda napreduje. Pa HOSPIC? Sredstva so jim vzeli, ne vem, v kakšnem stanju je zdaj. Da niti ne omenjam skrbi za starostnike in gradnje prepotrebnih domov za ostarele. Kdaj smo zgradili zadnjega? Kdaj? V kakšnih pogojih živijo starostniki? Kolikšne so vrste? Štiri leta? Se šalimo?! Obenem pa poniknejo državni milijoni – kdove kam. Tu smo kot družba popolnoma pogoreli. 

Vedno se najde denar za reševanje podjetij, pri zdravstvu pa ga je menda premalo …

Denar je, vprašanje pa je, kako je razporejen. Prava katastrofa je, kako denar odteka v zasebne žepe in nihče nikoli za nič ne odgovarja … Tudi v zdravstvu. Zgodba o žilnih opornicah je zgovorna. Potem pa zmanjka za osnovne reči in zdravstveno osebje šteje, koliko plenic na dan pripada bolniku, in ga ne očedijo, ker mu še šest ur plenica ne pripada. To je grozljivo. Nekatere reči so celo povsem zakonite, čeprav vsi vemo, da gre za hude barabije.

Veliko ste se gibali v političnem krogu. Kje vidite rešitev?

Ni vseeno, koga volimo, in niso vsi politiki isti. Politike pa žal tudi precej omejuje sistem. Poznam poslanca, ki je bil izvoljen in je navdušen prišel v parlament z idejo, da bo spremenil stvari. Po enem letu je bil razočaran, ker ni mogel ničesar narediti, niti v lastni stranki ne. Zdaj ni več poslanec, saj je razočaran zapustil politiko. Če bi bilo več takih, kot je on, bi bilo drugače. Večina pred volitvami obljublja marsikaj, ko pa so izvoljeni, bi potrebovali bilobil. Povejte mi, za koliko so se zmanjšale čakalne vrste v zadnjih desetih letih? Te minimalne spremembe ne štejejo. Naš sistem nima označenih vrednostnih sistemov, najpomembnejše stvari so na stranskem tiru, politiki pa se ukvarjajo z gašenjem požarov, ki se pojavljajo sproti. Če pride kaj v medije, se hitro zganejo. Če želimo kaj spremeniti, bi morda morali razmišljati o neposredni demokraciji ali kakšni drugačni obliki, saj lahko pridejo na oblast ljudje, ki jim sama ne bi dovolila voditi niti trgovinice z žebljički, kaj šele države! A so izvoljeni v skladu s pravili in imajo do vodenja države vso pravico. Potem pa je tako, kot je. Pomembno je tudi to, da si sposobni ljudje ne želijo več v politiko, ker je to postal tako zelo necenjen poklic. Nekateri odgovorni položaji pa so, ja, tudi premalo plačani.

Foto: osebni arhiv - -

Ali nekdo, ki razmišlja o odnosih in kulturi srca, lahko dela na tako vplivnih položajih, ki so daleč od tega? Če bi politiki prebrali vašo knjigo in se ravnali po njej, bi bilo potem boljše?

Moja knjiga nikakor ne bo spremenila sveta, lahko pa spremeni kakšnega človeka na bolje. Marsikaj je napisano med vrsticami. Ko politiki pridejo na neki položaj, pogosto naredijo napako, da se obkrožijo s skupino ljudi, ki jim predvsem kima in ploska, zato se počutijo dobro in so prepričani, da delajo prav. Tako izgubijo stik z realnostjo, stik z ljudmi in stik z resničnimi težavami.

To se dogaja tudi na drugih področjih, med zvezdniki, ki včasih niti ne opazijo, da niso več priljubljeni, saj imajo za seboj skupino kimavcev, oboževalcev … Očitno gre za splošne človeške lastnosti, ki se ponavljajo skozi zgodovino. Ravno zato so vaši zapisi primerni za vse ljudi, kajne?

Verjamem, da ja. Nekaj zapisov je tudi o teh stvareh, o tako imenovani višinski bolezni. (nasmešek)

V prejšnji službi ste se tudi sami morali držati protokola, pravil. Zato ste se mnogim zdeli veliko resnejši, kot ste v resnici …

Res je. Ena od kolumn govori o tem, kako radi označujemo ljudi, tudi tiste, ki jih ne poznamo. Neki novinar, ki je z mano pred kratkim delal intervju, je prebral kolumne in mi iskreno povedal, da se je ob branju te kolumne zavedel, da mi je tudi on v preteklosti prilepil nalepko z lastnostmi, ki jih nimam. Zelo lepo se mi je zdelo, da je priznal svojo zmoto …

Velikokrat ste že dokazali, da ste zelo pogumni, da si upate. Je to pomembno? 

Seveda je pomembno. Živeti v zatohli mlaki in le tarnati, kako je vse brez smisla in se ničesar ne da narediti, ni »my cup of tea«. Če si kaj želim, naredim vse, da se to zgodi. Da sreča spremlja pogumne, je pa tudi rek, ki večinoma drži.