»Naj se sliši še tako paradoksalno, mene ti ukrepi, omejitve osvobajajo. Posvetila sem se stvarem, ki so res pomembne. Največ vredno se mi zdi, da je družina lahko več časa skupaj in da se ljudje povezujejo.« Z Nino, ki jo gledalci televizije dobro poznamo iz serij Usodno vino, Reka ljubezni in aktualne Najini mostovi, smo (po telefonu) poklepetali ravno na materinski dan.

So vas vaši fantje kaj razvajali ob materinskem dnevu?

Rož nisem dobila, a to je opravičljivo glede na situacijo. Šla sem ven, na Šmarno goro dopoldne, in ko sem se vrnila, je bilo doma veliko pospravljeno. V dani situaciji mi to zadostuje.

Kako sicer dojemate materinstvo?

Je zelo lepo, tudi zelo naporno, a lepo vseeno pretehta. Žensko to izoblikuje in brez te izkušnje ne more začutiti teh globokih čustev skrbi, ljubezni, odrekanja. Za otroka bi res naredil vse. Med mamo in otrokom je posebna vez. Z otrokom si vedno iskreno vesel in iskreno nesrečen, če ima otrok skrbi ali je z njim kaj narobe. Otrok te lahko velikokrat prizadene, a vsakič znova mu odpustiš in greš naprej. Vse je tako skrajno. Otrok ti odpira globino srca.

Imate dva sinova. Kdaj pomislite, škoda, da nimam punce, bi bilo vse lažje?

Velikokrat! Velikokrat se počutim izvzeta oziroma imam premalo moči, ker fantje avtomatično potegnejo skupaj. Že za neko ravnovesje v energiji bi bilo čisto prav, da nismo 1 : 3, ampak vsaj 2 : 3, da bi torej poleg dveh fantov imela še hčerko. Fantje imajo drugačno energijo, zahteve, pogled na svet, drugače doživljajo stvari, to povem iz prve roke. S fanti je mnogokrat težje, sploh ko so manjši. Fantje so v glavnem »akcija«, kakega pospravljanja in drobnih stvari, ki žensko veselijo in pomirjajo, tega ni - od na primer okraševanja, pisanja razglednic do izdelovanja čestitk. Se mi zdi, da punce, ko so manjše, lažje zaposliš. Ne bi pa imela dveh najstniških hčerk. Ko so punce majhne, so vajene poslušnosti, ubogljivosti, pridnosti, sledenja, v puberteti pa se to največkrat tako spremeni, da si potem toliko bolj šokiran, prizadet, se ne znajdeš kot starš, ko se iz pridnih punčk čez noč spremenijo v jezikava uporniška dekleta. Vsaka stvar ima dve plati. Pri fantih zdaj, ko sta najstnika, veliko skrbi odpade - verjetno bi naju z možem bolj skrbelo, če bi imela punci.

Sinova torej nista upornika?

Sta, sta! Kot večina najstnikov. Starejši (19-letni Luka, op. p.) je že od rojstva upornik, večinoma je vse delal po svoje oziroma ravno nasprotno, kot si mu rekel. Mlajši (15-letni Miha, op. p.) pa je zdaj v puberteti postal tipični najstniški upornik. Ampak nimamo nobenih problemov z njim, da bi zdaj obupavala, ni naporen. Saj zdrav pubertetnik se mora upirati staršem, ker se tako trga od njihovega načina življenja in razmišljanja. Je pa to seveda naporno, živimo skupaj in neki red mora biti. Ko velikokrat naletiš na upor, nastanejo konflikti po nepotrebnem. Za starše je to obdobje zelo naporno.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kdo je Justin Baldoni, ki ga obtožujejo spolnega nadlegovanja?

Blake Lively je v petek vložila tožbo proti svojemu soigralcu in režiserju filma Konča se z nama Justinu Baldoniju. Razlog domnevno spolno nadlegovanje.

Pravite, da se otroka počasi trgata od vas. Kakšna mama ste, taka, ki otroke težko izpusti in jih prižema na prsi …

Ne! Mirno ju bom izpustila. Nikoli nisem bila posesivna in zaščitniška mama. Vedno sem racionalno razmišljala in tudi čutila, da je prav, da otroci gredo. Moja si zdaj počasi oblikujeta svoj bioritem, način življenja, razmišljanja, se osamosvajata - a samo v tistih segmentih, ki njima ustrezata, 'hotel mama' bi še vedno ostal. (smeh) Prav je, da gredo čim prej od doma. Ne prehitro, seveda, a ko res začutiš, da te več ne potrebujejo, je prav, da se razidemo. Otrok mora odrasti brez nenehne pomoči in podpore staršev, podaljševanje tega ga samo razvaja, mu onemogoča, da bi razvil lastne sile. Sama vidim: dokler so otroci doma, ne glede na starost, jih zavijaš v vato, imaš pod okriljem, namesto njih delaš nekatere stvari, ki jih ne bi bilo treba, čutiš se dolžan poskrbeti zanje. To ni prava pot - ne za njih ne za nas.

Z možem Matjažem sta pravkar praznovala 20. obletnico poroke. Menda sta želela obnoviti poročne zaobljube. Zakaj?

To se nama zdi lepo obeležje obletnice, praznovali bi v ožjem krogu, otroka bi bila zraven. Nama to veliko pomeni, 20 let je dolga doba in se mi zdi osvežitev zaobljub zanimiv, lep, globok, poveden dogodek. S tem sva želela prenesti vrednote zakona tudi na otroke.

Žal vama je dogodek preprečil koronavirus. Ga bosta vseeno izpeljala kasneje, ko se situacija umiri?

Absolutno. Jaz še hranim poročno obleko. Želiva podoživeti lepoto trenutka izpred dvajsetih let in poudariti vrednote, na katerih sva gradila najin zakon, ki je zato trden.

Katere vrednote so to?

Osnovne vrednote, ki bi morale graditi vse človeške odnose: ljubezen, spoštovanje, vera, zavedanje, da sta družina in zakon nekaj svetega in se je za to vredno potruditi, tudi kdaj potrpeti in prebroditi težave. Zato ima najin zakon trdne temelje. Kar pa ne pomeni, da ni bilo treba kdaj zamenjati oken in strehe, da ni razpok - a hiša stoji. Nisva pa noben sanjski par, »pocukran« in romantičen kot iz ameriškega filma. Ni vse krasno in lepo, še zdaj se kdaj kaj zaiskri in zalomi, a imava že toliko izkušenj, da veva, da lahko stvari skupaj prebrodiva in minejo.

Nista pa še nikoli pakirala kovčkov?

Tudi že kdaj, a ne tako skrajno. So bile krize, a sva jih premagala, zato najin zakon še toliko bolj ceniva.

Zdaj prihaja čas za uživanje, za vaju?

Tako je tudi prav. Toliko let se razdajaš in v prvi plan postavljaš otroke, najbolj šibek in nebogljen del družine, se jim prilagajaš in odpoveš lastnim načrtom, željam, potrebam, ko odrastejo, pa je spet čas zate, za vaju s partnerjem.

Menda meditirate?

Oba z Matjažem, vsako jutro 15 do 20 minut. Sploh odkar smo bili letos na Baliju, naju je to še bolj pritegnilo.

In obožujete naravo.

Ja, veliko hodim na sprehode in v hribe. Prej sem se ukvarjala z dvoranskimi športi, zdaj, ko veliko snemam v studiu in sem v teatru, pa sem res raje v naravi. Če že športam, grem v naravo.

Kako še skrbite za postavo in mladosten videz?

Nič kaj posebnega. Zelo mi je pomembno, da čim bolj zdravo jem, dovolj spim, uporabljam naravno kozmetiko, dovolj pijem, da je čim manj stresa oziroma tega skušam izničiti z meditacijo, savno, masažo, glasbo, sprehodom, skokom na Šmarno goro …

Torej v glavnem skrbite za svojo psiho?

Ja. Fizično bi lahko storila več in imela še lepšo postavo, ampak v tem obdobju se mi to ne zdi več tako pomembno. Ne morem biti pri teh letih videti 25, zelo bi se morala odrekati hrani in ogromno telovaditi, da bi bila kot Jennifer Aniston. A to ni moj cilj. Danes sem manj zahtevna do sebe kot nekoč. Nimam pa nič proti kakšnim manjšim lepotnim posegom, takim, ki človeka ne spremenijo do neprepoznavnosti. Danes je toliko postopkov, ki te malo pomladijo, osvežijo, a pri tem ne spremenijo.

Si tudi sami kakšnega privoščite?

Sem in tja, bila sem na vampirskem liftingu, pomlajevanju s plazmo, hodim h kozmetičarki … A nič zelo invazivnega.

Prihodnje leto boste abrahamovka. Se obremenjujete s staranjem?

Za zdaj ne, staramo se vsi, tega se ne da ustaviti. Delala bom za psihofizično kondicijo, da bom čim dlje dobro videti - to pač zahteva moj poklic. Cenim ženske, ki se dobro počutijo v svoji koži in ki se ne trudijo pri petdesetih izgledati dvajset.

V seriji Najini mostovi igrate medicinsko sestro Dragico, po dveh serijah zdaj končno pozitiven lik. Ste se tega razveselili?

Že pri drugi seriji mi ni bilo všeč, da so mi dodelili tako podobno vlogo, zato sem bila zdaj zelo vesela, da se lahko pokažem tudi v drugi luči, da nisem tako atraktivno oblečena, ovešena z nakitom in na debelo naličena, ampak naravnega videza in več ali manj v uniformi. Tudi karakterno je ta lik čisto nekaj drugega, ne igram spet zlobnice, ampak samsko, romantično, prijazno, altruistično medicinsko sestro.

Vam je Dragica bližje kot prejšnja lika?

Ne, jo pa raje igram, ker se moram zanjo navzeti pozitivne energije in to potem nosim naprej tudi še po snemanju. Z veseljem jo igram. Všeč mi je tudi, da nisem med glavnimi liki. Pojavim se tu in tam - kratko, ampak sladko.

Dragica je medicinska sestra. Se vam zdi to zanimiv poklic?

Zagotovo je težak in absolutno premalo cenjen. V tej situaciji se lepo vidi, koliko tega kadra v resnici potrebujemo in kako smo jim hvaležni, ker nam lajšajo težave, ko gre za bolezen in zdravje, za življenje in smrt.