»Po dobrih dveh mesecih, ko je Kristjan v meni malce miroval, sva se skupaj že težko pričakovano vrnila na snemanje. Že pred snemanjem nam je produkcija predstavila celoten potek protokola, kako bo videti snemalni dan ter kakšni so varnostni ukrepi vstopa in gibanja na snemanju. Vse seveda z namenom, da vsi skupaj zagotavljamo, da je snemalni studio varen prostor, kjer so prisotni zdravi kolegi in ekipa. Poleg standardnih protokolov, ki so postali naša nova realnost pravzaprav v vseh zaprtih prostorih, je seveda tudi na snemanju razkuževanje rok na prvem mestu, vsak igralec ob vstopu v studio dobi svojo masko in jo nosi do trenutka, ko se snema prizor, in si jo nato znova nadene ob koncu snemanja prizora. Gibanje igralca je omejeno na garderobo, igralsko sobo in snemanje, pri čemer na svoji poti ne srečujemo kolegov ali članov ekipe, kakor je bilo na primer to značilno prej. Naše maskerke nosijo vizir, tako da je med ličenjem, ko seveda ne moremo imeti maske, zagotovljena največja mogoča zaščita. Vsa oblačila so ustrezno razkužena, ekipa pa dosledno skrbi, da uporabljamo le tista, ki so del našega snemanja. Najbolj pogrešam objeme, ob prihodu na snemanje se namreč s kolegicami in kolegi ne objemamo več. Tega smo se zaradi razmer razumljivo odvadili. So pa naša kosila organizirana na zunanji terasi, na zraku in ustreznih razdaljah, kar je vsaj neki približek starih časov, da odmor izkoristimo za to, da si povemo kakšno zgodbo iz karantene ali si podelimo kakšen koristen nasvet. Seveda so naši liki in moj Kristjan ostali takšni, kakršnih se spominjajo gledalke in gledalci. To je edina stalnica, v katero smo igralci vstopili ob spremenjenih razmerah. Končno lahko ponoči spet vadim besedilo in razmišljam, kako se bo Kristjan odzval v danih okoliščinah,« je reviji VklopStop razkril Robert Korošec.