Slovenski filmski center je ob lanski 100. letnici rojstva režiserja Franceta Štiglica na Mestno občino Ljubljana naslovil pobudo za poimenovanje trga po tem velikem režiserju. Ljubljanski svetniki so na svoji 11. seji mestnega sveta odločili, da se bo trg, ki je nastal na strehi parkirne hiše Kozolec II poimenoval v Trg Franceta Štiglica. »Trg obsega urbano površino med stanovanjskim blokom na Slovenski cesti 55 in hišami na Kersnikovi ulici številka 4, 6, 10. Na jugu je omejen s slepo fasado Knjižnice Otona Župančiča, na severu z Dvorakovo ulico,« je zapisano v odloku. Slavnostno odprtje trga bi moralo potekati prav na današnjo, 101 obletnico rojstva tega velikega režiserja, v času Slovenskega tedna filma, ki pravkar poteka. A žal je zaradi pandemije praznovanje in slavnostno odprtje do nadaljnjega prestavljeno. Praznovanju pa se pridružuje Društvo slovenskih režiserjev, ki vas vabi k udeležbi treh dogodkov na daljavo, ki so jih pripravili na današnji dan in ga poimenovali Štigličev dan. Dogodki se začnejo ob 16. uri. Društvo od leta 2015 podeljuje tudi nagrado Franceta Štiglica za izjemne dosežke na področju filmske in televizijske režije ter za življenjsko delo.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

V Kranju rojeni France Štiglic (1919-1993) je kot eden najbolj nadarjenih slovenskih filmskih režiserjev v svoji 40-letni karieri režiral 15 celovečernih filmov, vrsto kratkih in dokumentarnih del ter pet odmevnih televizijskih nadaljevank. Med celovečernimi filmi izstopa predvsem prvi slovenski celovečerni zvočni igrani film Na svoji zemlji (1948). Med njegove vidnejše dosežke sodijo še Balada o trobenti in oblaku (1961), Dolina miru (1956) in Ne joči, Peter (1964). Imel je tudi uspešno mednarodno kariero. Za kratki dokumentarec Mladina gradi (1946) je leta 1947 prejel bronasto medaljo na beneškem filmskem festivalu, s celovečernim prvencem Na svoji zemlji se je uvrstil na filmski festival v Cannesu. Sledila je vrsta nominacij in nagrad: z Dolino miru se je leta 1957 potegoval za cansko zlato palmo za režijo (z zlato palmo za najboljšo moško vlogo v tem filmu je bil nagrajen John Kitzmiller), z Devetim krogom (1960), ki ga je posnel na Hrvaškem, pa je bil nominiran za oskarja za najboljši tuji film. Na domačih tleh je leta 1962 prejel Prešernovo nagrado za režijo filmov Dolina miru, Deveti krog ter Balada o trobenti in oblaku. 

S svojim ustvarjalnim zagonom sodi v sam vrh domače kinematografije, njegova vloga pa je pomembna tudi za zasnovo in razvoj profesionalnih standardov ter sistema nacionalne kinematografije. Bil je predsednik Društva slovenskih filmskih delavcev, direktor Viba filma, minister za kulturo, pa tudi profesor in dekan na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Njegov sin, Tugo Štiglic, je prav tako slovenski režiser, njegova vnukinja Kaja Štiglic pa igralka in plesna koreografinja.