Leto, ki je skoraj za nami, je verjetno za sabo pustilo še več zgodb, oziroma so te letos prišle še bolj do izraza. Kako gledate na zgodbe, kakršne so Hoferjevi Nasmeškotki? 
V letošnjem letu smo se srečali z res veliko težkimi zgodbami. Revščina je posegla tudi v družine, kjer so doslej živeli brez podpore in niso bili vajeni prejemati kakršnekoli pomoči. Najbolj prikrajšani pa so zagotovo šolarji, dijaki, ki so v tem šolskem letu preživeli v šolskih klopeh tako malo časa, da se bo to zagotovo poznalo na njihovem znanju. 

Zgodbe kot so Hoferjevi Nasmeškotki so tako zelo dobrodošle, saj nam pomagajo razširiti krog prejemnikov pomoči oziroma nam omogočijo nuditi še dodatno pomoč najranljivejšim. Letos bodo Nasmeškotki prispevali k pomoči dijakom iz socialno ogroženih družin, ki bivajo v dijaških domovih.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Za akne na hrbtu pomagata vrbovo lubje in gel s salicilno kislino

Čeprav jih običajno povezujemo s kožo na obrazu, se akne lahko pojavijo na praktično kateremkoli delu telesa, vključno s hrbtom.

Ljudje prosijo za pomoč? Ali svoje zgodbe še vedno skrivajo? Kako največkrat dejansko izveste, da nekdo potrebuje pomoč?
Največkrat na nas usmerjajo družine v stiski strokovne službe zdravstvenih domov, CSD, šol, vrtcev, lokalne skupnosti, ki nam pomagajo prepoznavati stiske otrok in družin. Nekatere družine nas tudi same pokličejo. Za stiske v družinah pa izvemo tudi preko otrok, ki se vključujejo v naše aktivnosti.
Zares pa opozarjamo, da ljudje za pomoč prosijo, ko je že skoraj prepozno. Ko se nakopičijo dolgovi, ko že grozijo rubeži, ko se zgodijo izklopi elektrike ipd. Preprosto zato, ker dolgo verjamejo, da bodo zmogli sami, ali pa zamrznejo in res ne zmorejo pravilno reševati situacije.
Še vedno je veliko skrivanja revščine, saj ta v naši družbi simbolizira neuspeh, krivdo in lenobo. Tudi to močno prispeva k temu, da ljudje za pomoč zaprosijo prepozno.

Po vaših izkušnjah, ali ljudje lažje anonimno kupimo tak izdelek, kot darujemo direktno, recimo svojemu sosedu, za katerega se ve, da potrebuje pomoč?
Slovenci smo zelo solidaren narod in za to sem zelo hvaležna. Vedno, ko se kdo znajde v stiski, so ljudje pripravljeni pomagati. Po naših izkušnjah znajo stopiti skupaj tudi sosedje in sorodniki, žal pa nimajo vsi ljudje tako razvejane socialne mreže.
In prav tisti, ki te dragocene mreže nimajo, se običajno znajdejo v res težkih zagatah. Zato smo hvaležni vsakomur, ki se odzove tudi v akcijah, kot je Nasmeškotek. Od vsakega Nasmeškotka bodo sredstva prišla k nam, mi pa bomo poskrbeli, da prav vsa zbrana sredstva namenimo za pomoč dijakom, ki so v tem času v zares težkem položaju.

Letos bo denar Nameškotov namenjen dijakom Botrstva, najstnikom, ki so na meji med otroškim in odraslim življenjem. Bi lahko rekli, da je to tista skupina ljudi, ki rabi dodatno podporo, da lažje izbere svojo pot v odraslo življenje?

Najstniki so pogosto spregledani v družbi, kljub temu pa potrebujejo veliko pozornosti. Razvojno so v letih, ko se dokončno izoblikujejo kot osebnosti, oblikujejo se njihove želje in ambicije, uresničujejo svoje sanje. Dijaki, ki prejemajo pomoč, jo zelo cenijo in se zavedajo, kaj jim omogoča. Zato se še bolj trudijo, da bi dosegli to, kar so si zadali. Ogromno jim pomeni, da nekdo stoji ob njih, jih spodbuja, jim daje vedeti, da verjame vanje. Večkrat poudarjam, da je vlaganje v otroke in mladostnike, tudi vlaganje v družbo, v prihodnosti.

Kakšne so zgodbe teh, lahko rečemo, še vedno otrok? Ali slaba finančna situacija vpliva tudi na uspehe v šoli, možnost izbire fakultete ...?
Večina teh zgodb je precej težkih. Dijaki, ki jim pomagamo, izhajajo iz socialno šibkih družin, kar ne pomeni vedno samo finančnega primanjkljaja. Pogosto ti dijaki živijo v neprimernih bivanjskih razmerah, imajo neurejene družinske odnose, starši ne zmorejo nuditi potrebne podpore. Ne pri izobraževanju, pa tudi spodbud za osnovno preživetje ne. Zelo pogosto ti dijaki poleg šolanja tudi delajo preko študentskega servisa, da pripomorejo k družinskemu proračunu. Brez naše pomoči bi se odločali za šole, ki so v bližini doma, saj bi to pomenilo manjše stroške. Vse to ne glede na svoje želje ali sanje o poklicu, za katerega bi se morali izobraževati v oddaljenem kraju. Otroci in mladostniki, ki živijo v socialno šibkih okoljih, velikokrat potisnejo svoje želje in cilje na stran in ostanejo doma, da pomagajo pri preživetju družine.

Poznate/imate kakšne pozitivne zgodbe teh otrok, ki jim je program Botrstvo že pomagal?

V času delovanja Botrstva se je razpletlo že veliko zgodb, mnoge med njimi zares uspešno. Veliko otrok je uspelo na poti do izobrazbenega cilja. Pridobili so izobrazbo, ki so jo želeli. Mnogi med njimi so diplomirali in magistrirali, pa tudi doktorirali. Svojo poklicno pot so nadaljevali v tujini, postali uspešni športniki. Nekatere je pot peljala na študij v tujino in tam tudi uspevajo. Je pa za nas vsaka zgodba, ki se konča srečno, prava spodbuda za prizadevanja naprej. Kajti prav vsak otrok, vsak mladostnik, vsaka družina, ko zmore – vrača družbi. In kaj je lepšega doživljati kot uspešnost vseh, ki smo jim pomagali do tega.

Kaj si vi želite za leto, ki je pred nami? Predvsem v smislu težkih zgodb in ljudi, ki se odzivajo na klice pomoči?
Želim si predvsem, da ljudem ne bi bilo več potrebno skrivati revščine, ker jih to močno zaznamuje. Želim si, da bi lažje in pogosteje govorili o stiskah, ki jih doživljajo. Želim si, da bi ljudje prenehali soditi in obsojati soljudi na podlagi govoric. Kajti v tem letu smo doživeli tisto, na kar skozi delovanje ZPM Ljubljana Moste Polje, opozarjamo že mnogo let. Žal se dandanes lahko zelo hitro zgodi, da se znajdeš v vrtincu revščine. Še posebej v času epidemije opažamo širjenje revščine vse bolj med ljudi srednjega sloja. In ljudje, ki se soočajo z revščino, s pomanjkanjem, zagotovo ne potrebujejo sodb, temveč pomoč in podporo tistih, ki jo znajo in zmorejo ponuditi. Želim si, da bi tudi mi zmogli še naprej nuditi pomoč in podporo vsem, ki jo potrebujejo.
In želim si konca te negotovosti, ki jo prinaša epidemija, er da v teh časih zares pazimo na svoje in zdravje skupnosti.