Na gledališke odre te dni prihaja predstava Figa, gledališka različica uspešnega romana Gorana Vojnovića, za katero je avtor dobil tako nagrado Kersnik kot tudi Župančičevo nagrado. Pod režijo pa se podpisuje ravno najstarejši sin Janeza Škofa, Luka Martin Škof. Zaradi zdravstvenih ukrepov bo predstav najprej doživela spletno premiero, 13. marca, ponovitve pa bosta na voljo še 16. in 17. marca. Luka Marin je sicer odrsko priredbo pripravil skupaj z igralci. Med igralsko zasedbo pa je tudi Janez Škof, ki upodablja dedka glavnega lika.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Za zvonjenje v ušesih so krive poškodbe dlačic

Človeško telo je kompleksno, čudovito in hkrati čudno. Je najbolj zapletena kemična tovarna in najbolj integrirana celota z možgani, ki se nenehno spreminja.

V uprizoritvi igrajo Benjamin Krnetić, Tina Vrbnjak, Pia Zemljič, Uroš Fürst, Janez Škof, Maja Sever, Boris Mihalj, Saša Mihelčič, Petra Govc, Vojko Zidar, Valter Dragan in Zvezdana Mlakar. Dramaturginja je Darja Dominkuš, scenograf in avtor videoposnetkov v uprizoritvi Miha Knific, kostumografinja Urška Recer, avtor glasbe, izbora glasbe in aranžmajev ter korepetitor Ivan Mijačević, oblikovalec svetlobe Metod Novak, lektorica Tatjana Stanič ter svetovalec za bosanščino, hrvaščino in srbščino Benjamin Krnetić. Vloge v videoposnetkih pa so odigrali Saša Tabaković, Sabina Kogovšek, Eva Jesenovec, Vid Kozelj in Veronika Drolc.

Figa je izjemno kompleksno delo z razvejano pripovedno strukturo. Časovni obseg romana sega od sedanjosti do obdobja pred drugo svetovno vojno in razpira teme, kot so: strah, beg, jeza, razočaranje, potreba po ljubezni, zvestoba, skrb za drugega, potreba po svobodi, strah pred ujetostjo. Režiserja Luko Martina Škofa je roman v veliki meri nagovoril tudi zato, ker je glavni junak predstavnik njegove generacije: z njegovimi eksistencialnimi problemi se lahko poistoveti in skozenj lahko posredno spregovori tudi sam. V odrski priredbi romana Luka Martin Škof in igralci raziskujejo, na kakšen način iracionalna čustva, ki so plod naših travm, z zgodbami osmišljamo na racionalen način in kako jih moramo povezovati, da z njimi ne ostanemo sami, saj »je ostati sam s takšnimi čustvi nekaj najbolj strašnega, zato jih radi preusmerimo drugam, največkrat na našega najbližnjega, partnerja« zaključi Luka Martin Škof. Kot eno od pomembnih sporočil romana in uprizoritve izpostavi pomembnost vztrajanja v odnosu v času, ko vse bolj stremimo k samouresničevanju in samozadostnemu individualizmu.