V seriji Ja, Chef! igrate chefinjo. Profesionalna kuhinja je precej drugačna od domače kuhe. Kaj ste se med snemanjem naučili?

Res je, v nadaljevanki Ja, Chef! igram profesionalno kuharico Marjeto Kolmanič. Moram priznati, da sem na začetku snemanja scen, ki se dogajajo v profesionalni kuhinji, imela kar malo treme, saj me je skrbelo, kako se bom obnesla kot nekdo, ki svoj posel zares obvlada. Pomirilo me je dejstvo, da ni treba prav zares kuhati, da so scene napisane tako, da jih je treba predvsem prepričljivo odigrati, hkrati pa je bil na snemanju prisoten Bine Volčič in mi je pomagal z zelo dobrimi ter predvsem učinkovitimi profesionalnimi nasveti. Kako prepričljiva sem, boste sicer presodili sami. (smeh)

Kaj boste zdaj pomislili, ko boste prišli v vrhunsko restavracijo?

Od nekdaj imam veliko spoštovanje do vrhunskih kuharjev, saj se mi zdi, da je vrhunska kulinarika svojevrstna umetnost, in to občudovanje se je z igralsko izkušnjo le še okrepilo.

 Ste si kdaj želeli biti kuharica? Kako nadarjeni ste za kuhanje?

Ne, želje, da bi postala kuharica, nisem nikoli imela, vedno sem si želela postati igralka, tudi talenta imam za igro precej več kot za kuho.

Se kot dekletce niste igrali kuhanja, restavracij, niste mame spravljali ob pamet z ropotanjem z lonci?

Ne, niti ne. Zanimale so me povsem druge igre, predvsem tiste na prostem. Sem pa zelo rada opazovala staro mamo, ko je kuhala, bila je mojstrica. Tudi moja mama odlično kuha, toda ko sem bila majhna, smo imeli res majhno kuhinjo, in ko sem ji želela pomagati ali jo zgolj opazovati, je imela občutek, da se ji ves čas motam pod nogami, zato me je vedno podila iz kuhinje. Morda se tudi zaradi tega v kuhinji nikoli nisem počutila ravno »doma«.

Videli smo, da ste med karanteno kuhali s hčerko Marli. Še vedno kuhata ali je bilo to samo za tisto obdobje? Koliko pa ste kuhali pred epidemijo?

Med karanteno oziroma prvim valom epidemije sva s hčerko veliko kuhali skupaj, predvsem zato, ker je bilo pač treba vsak dan skuhati kosilo, pa tudi zato, da sva se zamotili in zabavali. Predvsem sva kuhali hrano, ki je preprosta in otrokom všečna. Tudi drugače kuham, a ne prav pogosto, čez teden redko, med vikendi in počitnicami precej več. Rada se lotim zdravih in posebnih jedi, rada preizkušam nove recepte.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Kakšne jedi najraje kuhate, s čim bi se pohvalili?

Z ničimer se pri kuhariji ne bi ravno hvalila, je pa marsikaj, česar se lotim, precej okusno. Kot rečeno, ne kuham vsak dan in tudi zelo zahtevnih jedi se ne lotevam, delam pa dobre testenine, solate, pite, sem pa tja naredim kakšno sladico. Kadar se česa lotim, se temu povsem posvetim, zato je rezultat dobro in okusno pripravljena hrana, toda roko na srce, mnogo stvari je, ki jih počnem raje kot kuham.

Kako dobra kuharica pa je Marli?

Hči se kuhati šele uči, a zna že pripraviti svoje najljubše špagete, speči palačinke, tudi peka božičnih piškotov ji gre odlično od rok. (smeh)

Kaj radi jeste? Ste gurmanka?

Rada jem, predvsem pa nisem izbirčna. Rada si privoščim tudi izbrano hrano, kaj posebnega, v kakšni dobri restavraciji, a je to precej redko.

V seriji Ljubomir ponavlja, da so vrhunski kuharji lahko samo moški. Kaj pa vi menite o tem?

Prepričana sem, da bo tudi Ljubomir Bohinc nekoč spremenil svoje mnenje. (smeh) Zagotovo pa zelo dobro veste, kaj si mislim jaz. Mislim, da so ženske na prav vseh področjih lahko enako vrhunske, če ne še bolj kot moški, in to velja tudi na področju vrhunskega kuhanja. Čeprav to še zdaleč ni moje področje in o kulinariki ne vem prav dosti, vem, da tako pri nas kot v svetu to dokazujejo številne vrhunske kuharske mojstrice. Konec koncev je edina Slovenka, ki vodi kuhinjo restavracije z dvema Michelinovima zvezdicama pri nas, prav ženska, Ana Roš. Ona je najboljši dokaz tega.

Veliko govorimo o enakopravnosti spolov, kako pa je s tem v praksi? Se vam zdi, da ste se morali kot ženska kdaj bolj dokazovati ali boriti za svoje pravice?

Seveda sem se, kot verjetno vsaka ženska. Sem pa tudi v poklicu, kjer se je treba vedno znova dokazovati, in prepričana sem, da je včasih moškim kolegom lažje že samo zato, ker so moški. Dejstvo je, kar me vedno znova nekako preseneti, da kot ženska pa tudi kot igralka še vedno trčim ob številne predsodke. Mislim, da se moramo ženske še vedno boriti za svoje pravice, tudi tiste, ki smo si jih pridobile že pred desetletji; marsikje se je izkazalo, da žal niso nekaj samoumevnega.

V seriji vam je svetoval Bine Volčič. Kaj vas je naučil o chefih?

Predvsem mi je pomagal z nasveti, kako igrati kuharico in biti pri tem čim bolj prepričljiva. Čeprav sva se na snemanju srečala zgolj enkrat, so bili njegovi nasveti zares dragoceni. Vedela pa sem, da delo oziroma snemanje v kuhinji poteka pod njegovim budnim kuharskim očesom, in to me je povsem pomirilo.

Marjeta je mirna, zbrana, samozavestna, a pod pritiskom se zlomi. Kako pa vi prenašate pritiske?

Pritiske prenašam kar dobro, včasih celo zelo dobro funkcioniram v stresnih situacijah, takrat znam oceniti, kaj je bistveno, in se osredotočiti na to. Mislim, da mi je Marjeta v tem podobna. Ne popusti tako zlahka, se ne zlomi, temveč se bori naprej.

Je za igralko pomembno, da je borka?

Mislim, da je za vsakega človeka fino, da je borec, saj je v življenju veliko stvari, s katerimi se je treba spopasti in za katere se je vredno boriti. Kot igralka se velikokrat borim ne samo zase, ampak tudi sama s seboj.

Kako usklajujete službo, dodatna snemanja in družino?

Za zdaj brez večjih težav, saj mi snemanje ni vzelo preveč časa, in gledališče je, kar zadeva profesionalne obveznosti, vedno na prvem mestu, ves prosti čas pa namenim družini. Zdaj so se začele počitnice, ki večinoma ne bodo delovne, tako da ta čas namenim predvsem druženju s hčerko.

Kaj počneta, kadar imata več časa samo zase?

Greva v naravo, v hribe, v gozd, na sprehode, kuhava, bereva, zadnje čase veliko hodiva v knjižnico. Veliko se pogovarjava ...

Kakšno bo vaše letošnje poletje?

Za zdaj še ne vem, zagotovo pa zelo družinsko, upam, da tudi morsko, predvsem pa namenjeno počitku, branju, športu, izletom v hribe, pa malce tudi kulinariki. (smeh)

Kako pa bo jeseni z gledališčem, kaj napoveduje prerokovalka v vas?

Žal talenta za napovedovanje prihodnosti nimam, lahko samo upam, da bodo gledališča ostala odprta, da bodo predstave mogoče in da bodo epidemiološke razmere boljše kot preteklo jesen.

Ko sva že omenili prerokovanje, ne morem mimo tega, da vprašam: verjamete v to?

Na neki način verjamem, a se s tem nikoli nisem ukvarjala, o tem ne vem veliko, predvsem pa odgovorov na vprašanja, ki se mi zastavljajo v življenju, nisem nikoli iskala na tak način. Za zdaj.

Imate srečno številko, talisman ali obredni ritual, preden greste na oder?

Ne, nimam. Pred predstavo se rada umirim v svoji garderobi, se v miru pripravim, oblečem kostum, po navadi se sama tudi naličim in tako počasi vstopim v lik, ki ga igram; če je treba, tudi ponovim tekst, to je pa tudi vse. Edino, kar morda potrebujem, je umirjenost, iz katere potem stopim na oder.

Kaj nima na neki način tudi vaše delo veliko skupnega z vedeževanjem – za oboje je potrebno veliko psihologije, poznavanja ljudi in družbe, odzivanje na reakcije, predvidevanja, morda celo ugibanja …?

Ne vem, nikoli nisem razmišljala na ta način, o vedeževanju oziroma napovedovanju prihodnosti ne vem veliko, pravzaprav nič, tako da bi težko povlekla kakršnokoli vzporednico. Je pa res, da je za igralca pomembno poznavanje človeške psihe, odziva človeka v določenih življenjskih okoliščinah, stiskah, predvsem pa želja, sposobnost, da razmišlja in koplje po sebi.