»Prepričana sem bila, da bo minila, zato sem se pripravila za službo in  odšla,« opiše občutke Mojca. »V službi pa je bilo vse narobe. Bolečina  je bila vse hujša, postajalo mi je slabo in jutranji sovoditelj Jure Ličen  mi je rekel, naj grem domov počivat, saj je zdravje na prvem mestu. Res  sem prosila sodelavca Tomaža, ali me lahko odpelje domov, a sva prišla  le do urgence. Zaradi bolečine je bila vožnja neznosna in hvaležna sem  Tomažu, ki se je uspel z mano še malo šaliti. Rekel mi je: ‘Sej s tabo se  je pa k’r luštno vozit.’« Ko sta prispela na urgenco, je bila Mojca očitno  videti tako slabo, da so jo takoj vzeli na pregled in ji dali zdravilo proti  bolečini. »Potem pa mi je zdravnica rekla, da mora preveriti, kaj je vzrok  za bolečino, zato mi je dala pregledati kri in vodo. In ko sem oddala vodo,  sem v lončku zagledala kamen. Nekajkrat sem preverila, ali vidim prav.  In res je bil. Ta prekleto boleč ledvični kamen.«