Ta jesen za Nino Wabra, ki je pred leti pogumno preživela prometno ne- srečo, nato pa še okrevala po dveh rakih, ni lepa samo zato, ker nas je dolgo razvajala s poletnimi temperaturami in soncem, kar ji je omogočalo, da se je s svojim invalidskim vozičkom - kolesom veliko potepala naokoli, temveč z možem Galom Jakičem praznujeta deset skupnih let, ona še desetletje službe piarovke na Uradu za preprečevanje korupcije, njen ljubki sin Leo pa je 1. septembra pogumno zakorakal v šolo.

Nekaterim ljudem življenje pripravi še posebej hude  preizkušnje. Pri simpatični  44-letni Ljubljančanki Nini Wabra  Jakič, novinarki, piarovki, voditeljici  in plesalki, ni skoparilo z nobeno.  Potem ko je čudežno preživela hudo  prometno nesrečo in ostala na invalidskem vozičku, se je zdelo, da je  iz najhujšega. Med rehabilitacijo na  URI Soča je spoznala dvanajst let  mlajšega Gala Jakiča, se zaljubila  in čez leto dni poročila.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Umrla je Manca Košir

Kot poroča RTV Slovenija se je poslovila dolgoletna novinarka in publicistka Manca Košir.

»Prihodnje  leto septembra bova praznovala  deseto obletnico poroke. V tem  času sva šla skozi vse faze ljubezni,  od tistih prekrasnih trenutkov pa  do tistih težjih, ko je ljubezen na  preizkušnji, ko enostavno ne veš,  kako reševati izzive, ki ti jih prinese  življenje, pa se ali ne pokaže zrelost  partnerjev in pripravljenost za iskanje rešitev. Hvaležna sem, da sva  zmogla vse to, saj ni bilo preprosto  za nobenega od naju. V vsem, kar  se je dogajalo, je bilo veliko bolečin, strahu, upanja, pa tudi ljubezni  in smeha,« povsem iskreno začne  svojo pripoved Nina, ki se je kar  dvakrat spoprijela s hudo diagnozo. 

Garanje se je splačalo

»Zadnje čase sem v zelo lepi fazi,  zelo zadovoljna z življenjem, tako  doma kot v službi je vse v redu. Kar  nekaj časa sem namreč potrebovala, da sem sprejela vse nove omejitve, ki mi jih je prinesla zadnja  zdravstvena izkušnja. Okrevanje je  bilo naporno, a sem zadnji dve leti  vložila vso voljo in energijo v zdravljenje. Sem v redu, a zaradi vsega  precej utrujena. Plačujem velik  davek na zadnje zdravljenje. Bitka  z boleznijo me je izčrpala, nimam  toliko energije, kot bi jo želela  imeti. Veliko energije in truda sem  vložila v to, da sem pri sebi končno  predelala vse, kar me je doletelo, in  zlezla iz nenehnega strahu, da se bo  bolezen ponovila,« pove.  Po končanem zdravljenju jo je prežemal krčevit strah, ki ga je občutila kot napade panike in tesnobnosti. Poiskala si je tudi strokovno  pomoč.

»S terapevtom sva veliko  predebatirala o fizičnih občutjih,  ki so se pojavljala na osnovi psihe – od nespečnosti, povišanega  utripa srca, lovljenje sape, bolečin  v trebuhu, okoli srca ... Ko se mi  je to dogajalo, sem namreč vse to  povezovala z boleznijo, iskala diagnoze na fizični ravni. S pomočjo  terapevta pa sem spoznala, da so  te bolečine v moji duši posledica  hudih preizkušenj. Morala sem jih  sprejeti in se tudi posloviti od njih.  Osnovna tehnika, ki mi pride prav  pri strahovih in stiskah, ki jih občutim na fizični ravni, je tolažba mojega notranjega otroka. Terapevt mi  je razložil, da je v meni mala Nina,  ki se odziva na tako stvar po otro- ško, ne z razumom, temveč s čustvi.  Zdaj kot mama vem, kako se ravna  z otrokom v stiski. Pogovorim se z  malo Nino in jo potolažim. Ko je  potolažena, laže vključim razum.  Če me stiska pod levim rebrnim  lokom, ne pomeni, da imam srčni  napad ali da je srčno popuščanje,  temveč je lahko 1001 razlog, ki ni  življenjsko ogrožajoč. Ko pomiriš čustva, izzvenijo bolečine na  fizični ravni. S tehnikami dihanja  se lahko umirim in si rečem: 'Daj,  Nina, ne bluzi, nič ni resnega, samo  psiha ti nagaja,'« pravi Nina, ki se  je naučila biti tudi bolj mehka in  popustljiva do sebe.

Včasih je bila  do sina, moža in drugih ljudi prijazna in nežna, sebe pa preganjala  do nepredvidenih razsežnosti. Zdaj   je končno tudi do sebe veliko bolj  prizanesljiva, popustljiva, mila ... 

Modrejša v prihodnost

»Opažam, da sem prišla v obdobje  zrelosti, modrosti, doživela sem  tako imenovani aha efekt, ko ugotavljam, kaj je zares pomembno.  Veliko, kar se mi je prej zažiralo  v dušo, pomenilo vesoljni potop,  zdaj nima vpliva name ali pa mi je  nepomembno. Začela sem se veseliti svojega zorenja, ki prinaša spo- znanja o življenju in sebi. Čeprav  zorim, je moja duša še vedno čisto  pobalinska,« se muza in dodaja, da  je glede na svoje (telesne) omejitve kar močna. Sina Lea še vedno  lahko obvlada, Gala pa seveda ne.  Se je pa znašla na razpotju, ko se  še išče. »Odločila sem se, da nikoli  več ne bom bolna. Začenjam graditi svoj grad v oblakih. Zadala sem si  nalogo, da bom naredila zemljevid  svojega življenja, da bom videla, kam želim iti.