Nina Wabra Jakič se pogumno bori z boleznijo in vsem, kar ji prinaša življenje. foto: Revija Zvezde
Ta jesen za Nino Wabra, ki je pred leti pogumno preživela prometno ne- srečo, nato pa še okrevala po dveh rakih, ni lepa samo zato, ker nas je dolgo razvajala s poletnimi temperaturami in soncem, kar ji je omogočalo, da se je s svojim invalidskim vozičkom - kolesom veliko potepala naokoli, temveč z možem Galom Jakičem praznujeta deset skupnih let, ona še desetletje službe piarovke na Uradu za preprečevanje korupcije, njen ljubki sin Leo pa je 1. septembra pogumno zakorakal v šolo.
Nekaterim ljudem življenje pripravi še posebej hude preizkušnje. Pri simpatični 44-letni Ljubljančanki Nini Wabra Jakič, novinarki, piarovki, voditeljici in plesalki, ni skoparilo z nobeno. Potem ko je čudežno preživela hudo prometno nesrečo in ostala na invalidskem vozičku, se je zdelo, da je iz najhujšega. Med rehabilitacijo na URI Soča je spoznala dvanajst let mlajšega Gala Jakiča, se zaljubila in čez leto dni poročila.
»Prihodnje leto septembra bova praznovala deseto obletnico poroke. V tem času sva šla skozi vse faze ljubezni, od tistih prekrasnih trenutkov pa do tistih težjih, ko je ljubezen na preizkušnji, ko enostavno ne veš, kako reševati izzive, ki ti jih prinese življenje, pa se ali ne pokaže zrelost partnerjev in pripravljenost za iskanje rešitev. Hvaležna sem, da sva zmogla vse to, saj ni bilo preprosto za nobenega od naju. V vsem, kar se je dogajalo, je bilo veliko bolečin, strahu, upanja, pa tudi ljubezni in smeha,« povsem iskreno začne svojo pripoved Nina, ki se je kar dvakrat spoprijela s hudo diagnozo.
Garanje se je splačalo
»Zadnje čase sem v zelo lepi fazi, zelo zadovoljna z življenjem, tako doma kot v službi je vse v redu. Kar nekaj časa sem namreč potrebovala, da sem sprejela vse nove omejitve, ki mi jih je prinesla zadnja zdravstvena izkušnja. Okrevanje je bilo naporno, a sem zadnji dve leti vložila vso voljo in energijo v zdravljenje. Sem v redu, a zaradi vsega precej utrujena. Plačujem velik davek na zadnje zdravljenje. Bitka z boleznijo me je izčrpala, nimam toliko energije, kot bi jo želela imeti. Veliko energije in truda sem vložila v to, da sem pri sebi končno predelala vse, kar me je doletelo, in zlezla iz nenehnega strahu, da se bo bolezen ponovila,« pove. Po končanem zdravljenju jo je prežemal krčevit strah, ki ga je občutila kot napade panike in tesnobnosti. Poiskala si je tudi strokovno pomoč.
»S terapevtom sva veliko predebatirala o fizičnih občutjih, ki so se pojavljala na osnovi psihe – od nespečnosti, povišanega utripa srca, lovljenje sape, bolečin v trebuhu, okoli srca ... Ko se mi je to dogajalo, sem namreč vse to povezovala z boleznijo, iskala diagnoze na fizični ravni. S pomočjo terapevta pa sem spoznala, da so te bolečine v moji duši posledica hudih preizkušenj. Morala sem jih sprejeti in se tudi posloviti od njih. Osnovna tehnika, ki mi pride prav pri strahovih in stiskah, ki jih občutim na fizični ravni, je tolažba mojega notranjega otroka. Terapevt mi je razložil, da je v meni mala Nina, ki se odziva na tako stvar po otro- ško, ne z razumom, temveč s čustvi. Zdaj kot mama vem, kako se ravna z otrokom v stiski. Pogovorim se z malo Nino in jo potolažim. Ko je potolažena, laže vključim razum. Če me stiska pod levim rebrnim lokom, ne pomeni, da imam srčni napad ali da je srčno popuščanje, temveč je lahko 1001 razlog, ki ni življenjsko ogrožajoč. Ko pomiriš čustva, izzvenijo bolečine na fizični ravni. S tehnikami dihanja se lahko umirim in si rečem: 'Daj, Nina, ne bluzi, nič ni resnega, samo psiha ti nagaja,'« pravi Nina, ki se je naučila biti tudi bolj mehka in popustljiva do sebe.
Včasih je bila do sina, moža in drugih ljudi prijazna in nežna, sebe pa preganjala do nepredvidenih razsežnosti. Zdaj je končno tudi do sebe veliko bolj prizanesljiva, popustljiva, mila ...
Modrejša v prihodnost
»Opažam, da sem prišla v obdobje zrelosti, modrosti, doživela sem tako imenovani aha efekt, ko ugotavljam, kaj je zares pomembno. Veliko, kar se mi je prej zažiralo v dušo, pomenilo vesoljni potop, zdaj nima vpliva name ali pa mi je nepomembno. Začela sem se veseliti svojega zorenja, ki prinaša spo- znanja o življenju in sebi. Čeprav zorim, je moja duša še vedno čisto pobalinska,« se muza in dodaja, da je glede na svoje (telesne) omejitve kar močna. Sina Lea še vedno lahko obvlada, Gala pa seveda ne. Se je pa znašla na razpotju, ko se še išče. »Odločila sem se, da nikoli več ne bom bolna. Začenjam graditi svoj grad v oblakih. Zadala sem si nalogo, da bom naredila zemljevid svojega življenja, da bom videla, kam želim iti.
Prijavljeni uporabniki Trafike24 z izpolnjenimi podatki profila berejo stran brez oglasov.
PrijavaŠe nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
Prijavljeni uporabniki z izpolnjenimi podatki profila berejo vsebine brez oglasov.
Ste pravkar uredili podatke? Osveži podatke
Napačno vnesen email naslov
Ta email naslov je že uporabljen!
Registracija je bila uspešna!
© 2024, SALOMON d.o.o.
Vse pravice pridržane.