Slovenski igralec Blaž Setnikar, ki navdušuje tako na gledaliških odrih kot tudi na televiziji, nazadnje ste ga lahko spremljali v serijah Reka ljubezni in Najini mostovi, je bil nagrajen zaradi vlogo Osvalda Alvinga v uprizoritvi Strahovi Henrika Ibsena v režiji Igorja Vuka Torbice in vlogo Slehernika v Škofjeloškem pasijonu Očeta Romualda/Lovrenca Marušiča v režiji Jerneja Lorencija.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Potrjeno: To je nova služba Jane Morelj

Konec avgusta je Jana Morelj potrdila, da se poslavlja od jutranjega programa Radia 1 in se posveča podcastom. Zdaj pa je uradno znano, kaj bo v resnici delala.

Strokovna žirija, ki so jo sestavljale Nataša Barbara Gračner (predsednica), Silva Čušin, Tea Rogelj, Diana Koloini in Zala Dobovšek, je v utemeljitvi zapisala: Vlogo Osvalda v uprizoritvi Strahovi Blaž Setnikar intenzivno izživi v skladu s svojo razdelano igralsko noto kot tudi izjemno usklajenostjo z idejo režijskega koncepta, ki to Ibsenovo dramo iz leta 1881 upodobi s preciznim posluhom za današnji trenutek. Sodobnost in aktualnost Setnikarjeve igre ni le v osebnostni kompleksnosti, temveč predvsem v natančni odmerjenosti in uravnoteženosti med psihološkimi nasprotji. Najprej se vzpostavi kot boemsko nastopaški, prostodušen in razuzdan, svobodomiselno se upira vzdušju represivnega okolja, je strasten v svojih idejah, še bolj pa čutenju sveta. Ciničen, ironičen, mestoma otročji že od samega začetka odstira zametke svoje notranje neuravnoteženosti. Naraščajočo razrvanost kaže z nenadnimi izpadi, brezobzirnimi opazkami in objestnostjo (tudi kot neizbežnost pred večno otroškostjo), ki na koncu sežejo v ekscentričen fizični napad. Setnikarjev Osvald je lik širokega spektra, v katerem se silovito prelivajo občutljive nianse življenja – poškodovano otroštvo, izgubljene iluzije, spodletela samorealizacija, predvsem pa nenehni beg pred stvarnostjo in hkrati neprestana želja po njenem nadzoru.

V dvojni vlogi Adama in Kristusa v uprizoritvi Škofjeloškega pasijona v režiji Jerneja Lorencija (PGK, 10. 9. 2020) se je Blaž Setnikar soočil s povsem drugačno nalogo, ki jo je odlično realiziral s svojo izvirno igralsko izraznostjo. Za razliko od psihološko kompleksnega razvoja individualca iz realistične drame mu je tu pripadla statična, malodane monolitna figura občečloveškega slehernika. A tudi to je s stapljanjem lika krivca, žrtve in obenem odrešenika razvil v svojevrstno kompleksnost. Začuden in obenem sprijaznjen s kruto usodo se je prepustil telesni in verbalni torturi, na kateri temelji uprizoritveni koncept, ne da bi se pri tem spremenil v trpni objekt kolesja zgodbe, zgodovine, mitologije. V svoji vlogi je vztrajal s prebujeno, v vsakem trenutku živo senzibilnostjo, v kateri se otroška naivnost meša s presvetljenostjo nekakšnega višjega uvida, potencialne svetosti. Navkljub pretežni pasivnosti svoje protagonistične vloge je s tem predstavljal gravitacijsko središče te silovite in zahtevne uprizoritve. Škofjeloški