Slovenski igralec Blaž Setnikar, ki navdušuje tako na gledaliških odrih kot tudi na televiziji, nazadnje ste ga lahko spremljali v serijah Reka ljubezni in Najini mostovi, je bil nagrajen zaradi vlogo Osvalda Alvinga v uprizoritvi Strahovi Henrika Ibsena v režiji Igorja Vuka Torbice in vlogo Slehernika v Škofjeloškem pasijonu Očeta Romualda/Lovrenca Marušiča v režiji Jerneja Lorencija.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Strokovna žirija, ki so jo sestavljale Nataša Barbara Gračner (predsednica), Silva Čušin, Tea Rogelj, Diana Koloini in Zala Dobovšek, je v utemeljitvi zapisala: Vlogo Osvalda v uprizoritvi Strahovi Blaž Setnikar intenzivno izživi v skladu s svojo razdelano igralsko noto kot tudi izjemno usklajenostjo z idejo režijskega koncepta, ki to Ibsenovo dramo iz leta 1881 upodobi s preciznim posluhom za današnji trenutek. Sodobnost in aktualnost Setnikarjeve igre ni le v osebnostni kompleksnosti, temveč predvsem v natančni odmerjenosti in uravnoteženosti med psihološkimi nasprotji. Najprej se vzpostavi kot boemsko nastopaški, prostodušen in razuzdan, svobodomiselno se upira vzdušju represivnega okolja, je strasten v svojih idejah, še bolj pa čutenju sveta. Ciničen, ironičen, mestoma otročji že od samega začetka odstira zametke svoje notranje neuravnoteženosti. Naraščajočo razrvanost kaže z nenadnimi izpadi, brezobzirnimi opazkami in objestnostjo (tudi kot neizbežnost pred večno otroškostjo), ki na koncu sežejo v ekscentričen fizični napad. Setnikarjev Osvald je lik širokega spektra, v katerem se silovito prelivajo občutljive nianse življenja – poškodovano otroštvo, izgubljene iluzije, spodletela samorealizacija, predvsem pa nenehni beg pred stvarnostjo in hkrati neprestana želja po njenem nadzoru.

V dvojni vlogi Adama in Kristusa v uprizoritvi Škofjeloškega pasijona v režiji Jerneja Lorencija (PGK, 10. 9. 2020) se je Blaž Setnikar soočil s povsem drugačno nalogo, ki jo je odlično realiziral s svojo izvirno igralsko izraznostjo. Za razliko od psihološko kompleksnega razvoja individualca iz realistične drame mu je tu pripadla statična, malodane monolitna figura občečloveškega slehernika. A tudi to je s stapljanjem lika krivca, žrtve in obenem odrešenika razvil v svojevrstno kompleksnost. Začuden in obenem sprijaznjen s kruto usodo se je prepustil telesni in verbalni torturi, na kateri temelji uprizoritveni koncept, ne da bi se pri tem spremenil v trpni objekt kolesja zgodbe, zgodovine, mitologije. V svoji vlogi je vztrajal s prebujeno, v vsakem trenutku živo senzibilnostjo, v kateri se otroška naivnost meša s presvetljenostjo nekakšnega višjega uvida, potencialne svetosti. Navkljub pretežni pasivnosti svoje protagonistične vloge je s tem predstavljal gravitacijsko središče te silovite in zahtevne uprizoritve. Škofjeloški