Med tednom sta zakonca veliko na poti. Že nekaj let namreč skupaj prepevata na pogrebnih slovesnostih in to ju neskončno osrečuje. »To je nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi. Ko zapoješ na pogrebu, si ljudem v tolažbo, tam ti vsi pozorno prisluhnejo. Čustva, ki se porajajo v ljudeh, krožijo od človeka do človeka in to se te globoko dotakne. Včasih greva igrat tudi brezplačno. Vsak si zasluži spodobno slovo, ne glede na materialne zmožnosti. Zaradi hitrega usklajevanja datumov pogrebov se tudi veliko naučiva in ostajava v formi. Doslej sva izpolnila vse glasbene želje, ki so jih imeli svojci, kar pomeni, da se morava kakšne skladbe naučiti v nekaj urah in potem že greva na pot,« pripovedujeta srčna glasbenika, ki sta ljubezen do glasbe prenesla tudi na svoja otroka.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

»Oba imata zelo dober posluh,« ju pohvalita. Starejša Helena že igra klavir, mlajši Gabrijel, ki ne želi zaostajati za njo, pa pravi, da bo muzikant. Franjo in Marina sta presrečna, ker jima je uspelo, da njuna otroka nanju gledata zelo spoštljivo. »Gabrijel je zadnjič rekel, da je bil Franjo v prejšnjem življenju verjetno klavir, saj ga ves čas videva za klavirjem, ko preigrava skladbe,« se smeji Marina, ki ne bo imela nič proti, če bosta tudi otroka ostala v glasbenih vodah.