Patricija Harl, ki jo spremljamo v šovu Ljubezen po domače, svojo grenko preteklost ne razkriva, ker bi želela vzbuditi pomilovanje gledalcev. O problematiki depresije med najstniki je sklenila spregovoriti zgolj z osveščevalnim namenom, saj se s tovrstnimi stiskami sooča velik del mladine, hkrati pa se o tem premalo odkrito govori. Za Patricijo težke izkušnje ne predstavljajo stigme, s pomočjo strokovnjakov je življenje postavila na pravo pot, zato svojo zgodbo deli z javnostjo v upanju, da tisti, ki ta trenutek bijejo bitko, najdejo moč in potrkajo na tista vrata, ki vodijo v svetlejšo prihodnost.

Patricija, za seboj imate težke preizkušnje, več let ste namreč bili bitke sami s seboj. Kdaj se je vse skupaj začelo in s čim ste se pravzaprav soočali?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kako bo talentka Kira skočila iz nevidnega oklepa treme?

Kirina največja ovira je trema, ki je tako velika zlasti zaradi odgovornosti, ki jo čuti. Kakšne stiske doživlja in kako si bo pomagala?

Vse skupaj se je začelo pri 12-ih letih. Spominjam se utrinka iz preteklosti, ko sem se s sošolkino mamo peljal na odbojko in me je mimobežno vprašala, kako sem. Saj veste, iz navade običajno vedno rečemo: 'V redu.' Ampak jaz sem se začela spraševati, zakaj vendar govorim, da sem 'v redu', če pa se res ne počutim tako. Moje slabo počutje se je zatem samo še stopnjevalo, del mojega vsakdana pa so postale tudi samopoškodbe. Strah me je bilo teme, v kateri sem se znašla, hkrati pa nisem zmogla seznaniti domačih, saj me je bilo strah njihove reakcije.

Ampak molk je vašo stisko le še poglobil …

Ja, kmalu zatem sem se pričela soočati še z bulimijo. Vedno sem strmela k lepemu videzu in pri teh letih je to zame pomenilo zgolj to, da si res suh. Samopoškodovanje, bruhanje, zapiranje vase in iskanje načinov, kako naj to neznano bolečino ublažim, je bilo iz dneva v dan hujše. Vedel ni nihče, ker sem znala to zelo dobro skriti. Pri 14-ih sem zbrala pogum in povedala očetu, ki je nemudoma ukrepal in poiskal pomoč. Obisku pri zdravniku je sledila namestitev na oddelek za pedopsihiatrično obravnavo otrok. Žal pa se nisem počutila nič boljše, zato sem čez nekaj časa naredila prvi poskus samomora s tabletami. K sreči me je odmerek le omamil, sledila pa je ponovna hospitalizacija.

Kako ste se izvili iz oklepa depresije, samopoškodb in negativnih misli, zaradi katerih ste želeli končati svoje mlado življenje? Kdo vam je pomagal na tej poti?

Od poskusa samomora naprej sem s strani šole dobila veliko podporo, hodila pa sem tudi k psihologinji. Vse skupaj sem zadrževala, kljub temu pa se stanje žal ni zares izboljševalo. Tekom srednješolskih let se je stiska še poglobila, to je bilo obdobje, ki sem ga zelo težko prebrodila. Ob strani mi je stala družina, zlasti sestra in najboljša sošolka Viktorija – vsem sem zelo hvaležna. V srednji šoli namreč ni bilo razumevanja za moje stanje, zato sem se tam precej mučila. Prelomnica se je zgodila, ko me je znova prestrelil občutek, da želim končati svoje življenje. Takrat sem zbrala moč in poiskala pomoč, ki mi je pomagala, zamenjala pa sem tudi okolje. Žal pa še vedno nisem bila povsem dobro. Stvari so se ponavljale, bila sem v začaranem krogu. Po nekaj letih ponavljajočih se stisk me je danes nekdanji partner prepričal, naj si poiščem strokovno pomoč. Hvaležna sem mu za to. Našla sem čudovitega psihiatra zaradi katerega sem spremenila pogled na svet. Depresija morda ne izgine. Se pa lahko naučiš živeti kar se da lepo. Pomembno je, da ne pustiš, da bi tema obvladovala tvoje življenje. So težki dnevi, ko potrebujem večjo pomoč, ampak zmorem.

Vas je borba za lepše življenje spremenila? Bi rekli, da sedaj drugače gledate na svet, nase, pa na odnose in čustva …?

Čutim, kako sem močnejša oseba. Gledam na svet pozitivno in ko me misli peljejo na temačno stran, si dopovem, da bo minilo in da taki dnevi pač pridejo.

Kaj bi svetovali vsem tistim, ki se soočajo z enakimi ali podobnimi stiskami?

Vsem bi povedala samo to, da so dovolj močni in da je svet lep. Tudi če mislite, da ste sami, da ni nikogar, verjemite, da so tu osebe, ki jim je mar za vas. Za mentalne bolezni obstaja stroka, ki lahko nudi učinkovito pomoč. Ne zadržujte stiske v sebi, saj se zgolj mučite in se oddaljujete od rešitve. Jaz sem svojo mlajšo mladost zapravila samo zaradi tega, ker nisem vztrajala in dovolila, da bi mi pomagali. Pojdi po drugi poti, sprejmi pomoč, izberi življenje! Imaš to!