Aktualno dogajanje v Ukrajini je pri voditelju Denisu Avdiću odprlo najtemačnejše kotičke duše, kamor je skril vojne grozote, ki so ga prisilile, da je zapustil domovino in ljubljene. Še vedno se z grenkobo v srcu in velikanskim cmokom v grlu spominja tistih usodnih dni, ko je moral na hitro pobasati nekaj najnujnejših stvari in oditi. Niti sanjalo se mu ni, da je takrat zadnjič videl nekatere člane družine, ki mu jih je iz srca in življenja iztrgala kruta vojna na Balkanu.

»Zelo živi so prizori, kako hitro je vse potekalo. Res ni prijetno, ker se moraš brez pravega pojasnila posloviti od sošolcev. Bil sem ravno v šoli in slaba dva meseca pred koncem četrtega razreda me je nepričakovano obiskala teta in mi naročila, da me bo prišel iskat oče. Nato bova skupaj šla v Slovenijo. Zadali so mi, da se sam dogovorim za spričevalo in preostale dokumente, ki so potrebni, da bi lahko v drugi državi nadaljeval šolanje. Pričakovano mi v šoli nihče ni verjel, da zapuščam Bosno, zato mi niso dali ničesar,« pripoveduje Denis z umirjenim glasom. »Ob prihodu domov me je že čakala prtljaga, medtem ko je oče prišel do hrvaške meje, saj ga je bilo strah, da bi ga ob prečkanju mostu mobilizirali in poslali v vojno. Na pomoč nam je priskočil sosed, sošolcev oče, in me zapeljal do točke, kamor me je prišla iskat neznana ženska. Prvič sem jo videl in lahko si predstavljate, da mi je srce razbijalo, ko me je prijela za roko in me vodila čez most. Vnaprej so mi povedali, kako bo oblečena, da sem jo prepoznal. Poslovil sem se od mame, tete in babice, ker nihče ni vedel, koliko časa bo trajalo vojno stanje. Na vsakem koraku je bilo ogromno vojske, barikade, kamor si pogledal, vreče, napolnjene s peskom, skratka enake podobe, kot jih zdaj gledamo v Ukrajini,« potegne vzporednice z dogajanjem pred tridesetimi leti in danes.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

»Strašljiv je bil mimohod vojakov ob prečkanju meje, oziral sem se naokoli in upal, da bom čim prej prečkal most. Minute so se vlekle kot ure in na koncu mi je le uspelo priti do parka, kjer me je čakal oče, ki me je ves zaskrbljen objel in sledila je dolga, precej mučna pot po avtocesti, grozljivo prazni in pusti. Čez tri dni so ta isti most, čez katerega sem lahko zakorakal na svobodo, bombardirali in porušili. Izkoristil sem še zadnje trenutke, da ubežim vsemu zlu, ki ga v dušo nedolžnega otroka zarežejo strelno orožje, granate, alarmi in nepotrebno prelivanje krvi. Nisem si zamišljal, da bom ob slovesu še zadnjič stisnil k sebi babico, saj je žal umrla med vojno, in verjemite mi, da ni prav nič spodbudnega, ko se znajdeš na vojnem območju,« je iskren Denis.