Gušti ima z ženo Chantal tri otroke. Kris je z 22 leti najstarejši, Maks ima 17 let, 12-letna Maja pa je najmlajša članica družine. »Na pet let imam potomce,« se smeji Gušti, ko se dobimo pred Gradom Kodeljevo, kjer ima prostor za vaje. Pogovor začnemo z glasbo in nadaljujemo z družinskimi vrednotami ter odnosom med očetom in sinom …

Kako je zdaj doma, ko imate dve rockerski zvezdi? Morate še vedno pomivati posodo in tla?

Kris: Posodo pomivam, čeprav manj. Mami me obtožuje, da je dom zame kot hotel, da pridem samo spat in jest, a kakšne tedne res ne gre drugače – grem v službo, na fakulteto, tisoč in ena stvar je. Kar je super, ker pred osmimi leti nisem imel nič početi! Raje imam preveč kot premalo dela.

Gušti: Vsem otrokom se zdi normalno, da je vse urejeno, tako sem jim rekel: Jaz sem vaš oče in bom poskrbel za vas, nisem pa vaš sluga. Druga dva sta bolj problematična, ampak tudi Kris je bil v njunih letih bolj, kot je zdaj. S Krisom zdaj nimam težav.

Kris: Jaz se očetu nisem upal ugovarjati in konec. Najbolj me je bolelo, če mi je vzel eno uro računalnika, ki sem jo imel na voljo, ali da nisem smel od mize, dokler nisem pojedel zelenjave … Gušti: Ki je še danes ne je. (smeh obeh)

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Manj znani vzroki za temne kolobarje pod očmi

Razlogi za temne kolobarje pod očmi niso vedno tako preprosti.

Kris, kako vam je všeč glasba, ki jo je vaš oče delal s skupino Big foot mama in potem na samostojni poti?

Kris: Na prehodu iz 9. razreda v prvi letnik sem se spoznal s fanti iz benda in začel igrati kitaro. Prej sem poslušal samo ameriško glasbo, novi prijatelji pa so me spodbudili, naj poslušam tudi kaj od Big footov, ker so jim bili všeč. In tako sem nekaj časa poslušal samo Big foot mamo in očetu nisem mogel odpustiti, da je zapustil bend! (smeh) Kasneje sem začel poslušati sodobnejšo glasbo in sem dojel, zakaj je šel … Mu je odpuščeno in to odobravam. (se oba nasmejita)

Gušti: Krisa nisem želel posiljevati s tem, kar počnem. Moja glasba ga dolgo ni zanimala. Ko je imel 11 let, sem mu kupil kitaro, da ne bi kdaj rekel, da ni imel možnosti. Pa čeprav ni kazal zanimanja. In te kitare se, razen za hec, ni dotaknil. Dokler ni spoznal šolskega benda in začel z njim prijateljevati. Oni so rekli: ‘Stari, to, kar tvoj fotr dela, je pa kar hudo …’ Nad tem se je zamislil in začel name gledati z drugačnimi očmi. Ko je začel igrati kitaro, smo ga peljali k Mateju Mršniku in njegova glasbena pot kitarista je šla potem strmo navzgor. Žena Chantal je odločila, da niti nisem tako dober kitarist, kot je Mršnik, niti očeta sin ne posluša tako kot koga drugega. To je bila res ena boljših odločitev, saj je Mršnik sijajen mentor.

Se brat in sestra tudi zanimata za glasbo?

Kris: Brat ne igra inštrumenta, vendar sem ga že leto, dve nazaj vključil v ekipo benda. Z nami hodi na koncerte, saj prodaja naše obleke. Sestra pa je zelo kreativna, rada riše in poje, ne kaže pa zanimanja za inštrumente.

Se še spomnite, ko ste Krisa prvič prijeli v roke?

Gušti: Seveda se! Bil sem pri porodu. Videti je bil grd, zmečkan, vijoličast, tako kot vsi novorojenčki. In sem si rekel: Kaj pa je to? Imel pa sem cmok v grlu … Dejansko sem bil ganjen. Že naslednjič, ko sem prišel v bolnišnico, je bil to res
lep dojenček.

Ste se z njim ukvarjali več kot z drugima dvema, ker je bil prvi, pet let tudi edini?

Gušti: Morda … Zelo rad je imel bagre, kamione … Vedno, ko sem mu narisal kaj od mojstra Mihe, je rekel, še. Kadar smo šli na sprehod, je dvigal roke proti meni, da sem ga nosil. Kris je bil od vseh treh otrok najbolj trmast. Zelo rad je risal, in če je šel malo čez črto, je znorel, dobil je prav koleričen napad. Že takrat je bil zelo natančen, in če mu kaj ni uspelo, je bil zelo jezen sam nase … Ko se je rodil, mi je bilo zelo težko biti oče. Mislil sem, da delam prav, a sem ugotovil, da ni res. Karkoli sem naredil, je bila reakcija nasprotna, kot sem si želel. Vsak dan sem padel na izpitu, kar se očetovstva tiče.

Torej sta oba kar stroga do sebe!

Gušti: Ne, Kris je do sebe strožji in zahtevnejši. Jaz sem najbolj popustljiv v naši družini. Doma imamo veliko sob, a če hočem vaditi, moram najprej preveriti, ali je kakšna prazna. Pri nas ima vsak svoj kotiček, samo jaz ne. Včasih me tako podijo iz ene sobe v drugo …

Vaju je glasba še bolj povezala?

Kris: Zagotovo. Mogoče je bolje reči, da sva se povezala na drugačnih dimenzijah sobivanja. Končno sva imela temo, pri kateri sva bila oba strastna. O glasbi bi se lahko pogovarjala do neskončnosti. Enako velja za mamo.

Gušti: Mi smo glasbo bolj predalčkali, on pa je dozorel veliko hitreje, verjetno tudi zato, ker je glasba danes bolj dosegljiva. Jaz sem z Big footi prvi album izdal pri 25. Moja glasbena pot je bila počasnejša. V to smo šli naivno, edina želja je bila, da se bo kakšna skladba kdaj zavrtela na radiu – pa čeprav samo enkrat in potem lahko umrem. Oni so imeli že v štartu začrtano pot. Pet letsem bil pri Big footih, pa nisem vedel, da bom od tega živel. V tem je velika razlika med nami in njimi.

Kris: No, tudi jaz sem potreboval kakšna štiri leta, preden sem dojel, da gre zares. Nismo pričakovali, da bomo kaj zaslužili, da je to karierna možnost. Naj pa dodam, da so za mojo generacijo pogoji za začetek življenja slabši, kot so bili včasih, čeprav nam pravijo, da smo razvajeni.

Gušti: Kar se razvajenosti tiče, govorim predvsem o udobju, ki ga imajo današnji otroci v primerjavi z nami, ko smo bili otroci. Včasih je bila res sivina, moj oče je imel pa še večjo …

Kako prenašate pritisk družbenih medijev, kritike?

Kris: Da si zares priljubljen, veš šele, ko te začnejo kritizirati. Kritizirajo tudi nas, seveda. Recimo, naj se ne razglašamo za rock band, ker to več nismo. (nasmešek) A s tem nimam težav. Če je kritika konstruktivna, jo sprejmemo. Kar me res moti, je to, da moraš biti ves čas na voljo. Če hočeš delati v tako dinamičnem poslu, kot je glasbena industrija, moraš biti ves čas dostopen. To je skrita zanka tega posla.