Član igralskega ansambla Prešernovega gledališča Kranj Blaž Setnikar je v otroštvu – kot večina otrok – zelo rad pobegnil v domišljijski svet. Vanj so ga pogosto spravljale pravljice. Dokler ni znal sam brati, so mu jih prebirali starši in babica, saj protestno ni želel jesti, če se ni zraven brala pravljica, ali pa jih je poslušal na kasetah. Na teh ga je najbolj zaznamovala Čarovnica Čirimbara.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

»Spomnim se res srhljivega vzdušja. Igrane vsebine na kasetah z zvoki in glasbo pa so me začarale do te mere, da sem verjetno tudi zaradi tega postal igralec,« ugiba Blaž. Sam je začel brati že zelo zgodaj, najraje pa je imel enciklopedije s fotografijami. Še raje kot bral pa je risal, saj je bil tako on tisti, ki je vodil zgodbo. Najraje je upodabljal kakšne domišljijske svetove in bitja, to pa je počel tudi med poukom oziroma je v tem obdobju večinoma risal tam. Ko je končal šolanje, je tako prenehal tudi risati, nato pa je štiri leta iskal nov način umetniškega izražanja in ga naposled našel v igri. Nazadnje se je v matičnem gledališču v tem izkazal v avtorskem projektu Pravljice našega otroštva, ki je v režiji Jerneja Lorencija nastal v koprodukciji s SNG Nova Gorica, v njem pa pokaže tudi svoj risarski talent. Nanj se občasno spomni tudi doma, kadar med pospravljanjem najde katero od risb iz mladosti, saj mu te še vedno ležijo po predalih.