Igralka Tjaša Železnik je v zadnjem obdobju v matičnem gledališču zelo zaposlena. V mesecu dni je imela kar dve premieri. V Junakinjah v režiji Aleksandra Popovskega se je spopadla z vlogo Medeje, v Samotni poti Arthurja Schnitzlerja, ki jo je na oder postavil Dorian Šilec Petek, pa z umirajočo ženo Gabriele Wegrat. Ob slednji je seveda tudi sama razmišljala o lastni minljivosti.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

»Že prej se mi je zdelo, da je umiranje v naši družbi tabu tema, ob predstavi pa sem uvidela, da se o tem res ne pogovarjamo. Zanimivo je, da ravno v tem trenutku berem knjigo Erice Johnson Debeljak Devica, kraljica, vdova, prasica, v kateri avtorica piše ravno o tem. Zdi se mi fenomenalno, kako je opisala vse, s čimer se je spoprijemala. To je res težka tema,« se zaveda igralka, pred katero je še nekaj predstav, nato pa se bodo vrata gledališč čez poletje zaprla. Tjaša si bo moči za prihajajoče izzive, med katerimi na njeno žalost ni novih serij ali filmov, med drugim skušala povrniti na morju, najverjetneje na Hrvaškem, kamor pa ne bo odšla s kakšno večjo družbo. Tudi sicer je zelo rada sama. »Sem kar volk samotar. Čeprav imam zelo rada družbo, pa sem tudi zelo rada sama. Meni to prija. Od nekdaj sem takšna,« nam je še zaupala Tjaša.