Kristjan Čeh, Anna Maria Orel foto: m24
Kristjana bi si vsaka mama želela za zeta: mlad, postaven, srčen, skromen, pošten, ljubeč, odgovoren 23-letnik obožuje naravo in živali. Čeprav je bil že od malega višji od vrstnikov, no, tudi njegov oče in brat sta z višino tam okoli 190 centimetrov prava orjaka, je namesto v košarki po naključju pristal v kraljici športov, atletiki. V komaj sedmih letih se je iz popolnega začetnika razvil v svetovnega prvaka. Dva kilograma težki disk je na nedavnem svetovnem prvenstvu v Eugeneu v Ameriki vrgel najdlje. A mladenič, ki živi med estonskim Talinom, od koder je njegova izvoljenka Anna Maria, in vasico Podvinci pri Ptuju, veličastnega dosežka ni utegnil proslaviti, saj ga je takoj čakalo evropsko prvenstvo v Münchnu.
foto: Instagram
Podvinci so majhen kraj, dobrih pet kilometrov oddaljen od najstarejšega slovenskega mesta Ptuj, ob cesti Juršinci–Murska Sobota. Vas šteje dobrih osemsto duš, poznana pa je tudi po tem, da v ribnikih okoli nje raste redka štiriperesna marzilka. Veliko ljudi se v melanholično zaobljeni pokrajini, poraščeni z gozdom, trtami in polji koruze, ukvarja s kmetijstvom, in srčna ljubezen do narave, zemlje, poštenega dela ter živali prehaja iz roda v rod tudi pri Čehovih. »Doma imamo manjšo kmetijo, na kateri redimo deset glav živine in obdelujemo osem hektarov zemlje. Odraščal sem s tri in pet let mlajšima bratom in sestro, Klemnom in Patricijo. Podobno kot na veliko slovenskih domačijah oče dela doma, mama pa je šivilja in hodi v službo. Na odraščanje imam krasne spomine, bilo nam je lepo. Starša sta bila sicer stroga in sta imela jasna pravila, ki smo se jih otroci morali držati, predvsem glede šole, dela in vedenja, vendar sta nam tudi puščala veliko svobode in prostora za zabavo in igro,« se spominja Kristjan, ki je staršema hvaležen za lepo vzgojo, predvsem pa za vso podporo.
»Vsakemu otroku bi privoščil odraščanje v tesni povezanosti z naravo, saj ti da veliko védenja, znanja, razumevanja, širine in sprejemanja, pa tudi negotovosti. Rasel sem s tem, da je treba poprijeti za delo, narediti, kar je treba, da se je treba ravnati po vremenu in prilagajati naravi. Najraje sem imel opravila v hlevu, na traktor pa so mi dovolili sesti pri petnajstih letih, ko sem tudi opravil izpit zanj. Vesel in ponosen sem, da se znam lotiti vsega in poprijeti za vsako delo,« pove Kristjan, ki je končal srednjo Biotehniško šolo na Ptuju. Bil je priden dijak. Zdaj pa, kolikor mu dopušča naporen urnik treningov študira na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede v Mariboru. Opravil je z drugim letnikom, upa pa, da mu bo enkrat uspelo študij tudi dokončati. Trudi se spremljati novosti v kmetijstva. Čeprav ne bo prevzel domače kmetije, se seznanja z novitetami, saj si želi nekega dne imeti svoj lastni košček zemlje ter domačijo, na kateri bo redil perutnino. Dotlej pa bodo vse njegove misli usmerjene v atletiko.
Čeprav je na Ptuju »nacionalni« šport boks, seveda zaradi šampiona Dejana Zavca, je Kristjana potegnilo v atletiko. »Dolgo sploh nisem nič treniral, hodil sem v šolo, pomagal doma, za sprostitev pa se s prijatelji poganjal za žogo. Pri petnajstih letih pa me je, potegnjenega dolgina, opazil profesor telesne vzgoje. Prinesel mi je kroglo in rekel, naj jo poskusim vreči. Ker mi je tako rekoč v prvo uspel dober met, čeprav nisem imel pojma o tehniki, me je poslal kar na tekmovanje v suvanju krogle. Tudi tam sem se izkazal, zato me je povabil v atletski krožek. Po pol leta sem s krogle, ki se jo meče naslonjeno na vrat, presedlal na disk, ki se razlikuje tudi po tehniki meta. Prvo leto sem imel skromnejše rezultate, nato pa postajal čedalje boljši in hkrati samozavestnejši. Začutil sem, da lahko iz tega nekaj naredim,« pripoveduje Kristjan, ki pa se mu še vedno zdi pomembno, da pri športu tudi uživa in ne samo trenira ter tekmuje. »Kljub veliko treningom – vsak dan imam dva, ki trajata od dve do tri ure – na stadionu, v fitnesu in metališču še vedno uživam in mi (skoraj) nikoli ni težko. Saj pridejo tudi dnevi, ko mi malo zmanjka motivacije in energije, a ko enkrat začnem trenirati, pridejo pozitivni občutki, pa ujamem ritem in naredim, kar je treba,« je iskren orjak, ki mu tehtnica pokaže 136 kilogramov.
Kupuje čevlje, no, ja, po večini športne copate številka 50. Na srečo zaradi svoje višine in velikih nog nima težav, saj oblačila za treninge, tekme, pa tudi prosti čas dobi od ameriškega sponzorja. Pravi, da tehta ravno prav in ima ravno prav mišic za medalje. Na srečo se mu ni treba držati diete, na krožniku ima najraje piščanca (pečenega ali ocvrtega), krompir, testenine, riž. »Sem tudi zelo sladkosneden. Skorajda ni sladke stvari, ki bi se ji lahko uprl. Trener se sicer malo šali, da bi lahko izpustil kaj sladkega, a če mi (še) ni treba, pač ne bom,« se muza Kristjan, ki bolj redko poprime za kuhalnico. Kadar je v Sloveniji, za kuhanje več kot odlično skrbi njegova mama, kadar pa je v prestolnici Estonije Talinu, si v najetem stanovanju kuhinjo delita z dekletom Anno Mario, s katero ju je povezal ravno šport.
Kristjan Čeh, Anna Maria Orel
foto: M24
Kristjan je povsem predan športu in skoraj nima prostega časa. Ne za prijatelje ne za domače (četudi bi si želel, da bi se z bratom in sestro, s katerima se odlično razume, lahko več sproščeno družili). Zato tudi ni posvečal veliko pozornosti ljubezenskemu življenju. Njegova rutina je bila znana: telovadnica, fitnes, atletska dvorana, treningi, tekme, potovanja. Za punco je vsekakor treba imeti čas. A ljubezen ubira svoja pota in se, ko je prava, zaiskri tudi v na videz nemogočih razmerah. Lepo metalko kladiva Anno Mario iz Estonije je najprej opazil na Instagramu. Začela sta si »slediti«, navsezadnje sta oba v metalskih disciplinah. Malo sta klepetala, nato pa se posvetila vsak svojim obveznostim. Vse do lanskega februarja, ko sta bila oba sočasno na pripravah na Portugalskem in se na metališču prvič srečala v živo.
»Imela sva vsak svoj trening in ga seveda opravila. Nato pa me je vprašala, ali imam kaj časa. Seveda sem ga takoj našel in jo peljal na sladoled. Zapletla sva se v pogovor in ugotovila, da imava veliko skupnega, počasi sva začela odkrivati, da sva si všeč, in med nama je začela tleti ljubezenska iskrica,« se spominja postavni atlet. Anna ga je osvojila s prijetnim značajem, pozitivnostjo, podobnim življenjskim nazorom in seveda športnim slogom življenja, saj razume in podpira vse njegove obveznosti, odpovedovanje, garanje za rezultate. »Oba sva se hitro sprijaznila z zvezo na daljavo, s katero nimava težav. Prav tako ne s komunikacijo, saj se zlahka o vsem pogovarjava v angleščini. Estonščina se mi zdi precej težka in za zdaj razumem le nekaj besed. Lani je bilo kar nekaj zapletov glede mojega trenerja, ko sem ostal brez njega in so to poskušali naprtiti Anni Marii, vendar zdaj nočem več pogrevati tega,« odločno pove športni šampion, ki je seveda svojo srčno damo že nekajkrat pripeljal v Slovenijo. Zdi se ji čudovita. Predvsem je navdušena nad naravo, toplejšim podnebjem, hrana in kakovost življenja pa sta primerljivi z estonskima. Žal pa ji zaradi pomanjkanja časa še ni razkazal toliko Slovenije, kot bi si želel. Zaljubljenca sta si zvezo na daljavo nekoliko olajšala tudi tako, da sta lani oktobra v estonski prestolnici, kjer ima Kristjan tudi odlične pogoje za trening, najela stanovanje.
»Res nama je lepo, saj lahko več časa preživiva skupaj. Imava vsak svoj trening, nato pa si pripraviva kosilo v stanovanju, imava počitek in nato popoldanski trening. Časa nama ne ostaja ravno na pretek, vendar znava dobro izkoristiti proste trenutke. Anna me zna krasno razveseliti in presenetiti. Nedavno mi je ob vrnitvi iz Amerike doma pripravila zabavo presenečenja, razveselila me je tudi z najemom športnega poltovornjaka, za katere ve, da jih obožujem. Ta vozila so robustna, a tudi zelo praktična. Predvsem glede na mojo višino v njih nimam nobenih težav in se ne počutim utesnjenega,« se smeji Kristjan, ki ga čaka zelo delaven preostanek poletja. Tudi za naprej ima enake načrte: trenirati in dobro nastopati na tekmovanjih. V kratkem se bo odpravil na evropsko prvenstvo v München, nato ga čaka finale diamantne lige. Naslednje leto bo branil naslov svetovnega prvaka v Budimpešti. V največji izziv pa mu je izboljšati več kot tri desetletja star svetovni rekord, ki za zdaj velja za nepremagljivega. A trmasti Štajerec ne pozna besed ne gre in ne morem. Tako ali drugače bo rinil naprej in pri tem tudi užival.
Napačno vnesen email naslov
Ta email naslov je že uporabljen!
Registracija je bila uspešna!
© 2024, SALOMON d.o.o.
Vse pravice pridržane.
