»Ustavilo se je, na primer, pri šiljenju barvic in svinčnikov, kar je treba postoriti vsak dan, a si je zmotno domišljal, da bo to počela mama. Seveda sem mu takoj razložila, da to ne bo šlo tako. Sprva je bilo malo slabe volje, potem pa je končno dojel, da bo to moral iz dneva v dan delati sam.«

Ana tudi pravi, da si nikakor ne more predstavljati, da je Jaša že v šoli. »Prva štiri leta so bila zelo naporna, saj Jaša ponoči ni spal. Zdaj, ko je vse to mimo, je super, sicer pa niti pomisliti ne smem na vse tiste neprespane noči, ki človeka resnično utrujajo. A ko vidiš, da je otrok zdrav in zadovoljen, se tolažiš, da bo enkrat minilo. In tudi res je in zdaj smo že v šoli.«