Minevata dve leti in pol, odkar je preminila Tjašina mama, ki je kar sedem let bila bitko z rakom. Tjaša se še danes dobro spominja vsakega trenutka tega obdobja: »Najprej sem se srečala s fazo šoka in neke vrste žalovanja. Potem je sledil boj. Iskanje vseh mogočih alternativnih zdravljenj, podpora v času kemoterapij, moralna podpora nasploh, tudi za preostale družinske člane. Vmes so bile tudi velike zmage, bolezen je bila v mirovanju, nobenih novih metastaz, čez čas pa spet slabi izvidi. Videla sem, kako jo je motivirala moja poroka. Želela si je biti tam za vsako ceno. Zadnje leto pa sta nas vse zaznamovala neznanska bolečina in trpljenje, za katera še zdaj ne vem, kako ju je bila sposobna zdržati. Takrat nam je počasi postajalo jasno, da bolezen dobiva boj in da je vsaka minuta z njo neprecenljiva. Prav spomnim se, kako sem na spletu v stiski iskala primerne načine, kako se pogovarjati z osebo, ki umira, da ji s pogovorom ne jemlješ upanja, hkrati pa se ne delaš, kot da se nič ne dogaja.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Poročila se je še ena Avsenikova vnukinja

Dobra dva meseca po sestri Moniki Avsenik se je poročila še njena sestra, še ena Avsenikova vnukinja, Nataša Avsenik.

Ne mine dan, ko ne pomisli nanjo

Tjašina mama je bila po izobrazbi vzgojiteljica in se je na tem področju nenehno izobraževala in bila izjemno strokovna. Tjaša si je od nekdaj predstavljala, da se bo za vsa vprašanja in nejasnosti glede vzgoje njenih otrok lahko zanesla nanjo in na njene nasvete. A žal ni bilo tako. Tjašine hčerkice Lori njena mama ni nikoli spoznala. A je Tjaša odkrila, da ji je dala mnogo več: »Izguba mame me je veliko bolj zaznamovala. Ne mine dan, ko ne pomislim nanjo. Skozi življenje me je pripravljala, da znam priti do rešitev in odgovorov znotraj sebe. Tako sem tudi na področju vzgoje moje male Lori postala zelo samozavestna. Kar mi na čase zmanjka, je energija ali čas za skuhati kosilo, kaj pospraviti ali oprati, a so na tem področju okoli mene moji in Uroševi sorodniki, ki so vedno le en klic stran in vedno pripravljeni pomagati. To je res veliko vredno.« Še en velik dogodek, ki ga je njena mama zamudila, je bila Tjašina diploma. Ko je diplomirala na fakulteti za socialno delo, je vedela, da bi bila mama ponosna nanjo, saj je tudi njej izobrazba veliko pomenila: »Čeprav je mama vedela, da sem sebe našla na odru in ne v sferi, ki sem jo študirala, si je želela, da bi imela s končano izobrazbo rezervni načrt, če bi šlo s prvim kar koli narobe. Sama je vedno dokončala vse, kar si je zadala. Ko je bila sama študentka, magisterija iz predšolske vzgoje še ni bilo. Takoj ko so odprli program, se je vpisala. Nato jo je vmes presenetila bolezen in kar nekaj časa ni bila sposobna pisati magistrskega dela. Kljub kemoterapijam ji je uspelo dokončati in zagovor magistrske naloge je imela le nekaj mesecev pred smrtjo. Zaradi tega sem se včasih počutila slabo, ko sem kdaj potožila, da ne zmorem, da imam preveč vsega. Če je zmogla ona, v takem stanju, potem nimam jaz kaj tarnati. In to me dela močnejšo, sposobnejšo. Da se znam v trenutku ustaviti in si reči, nekdo na tem svetu bi dal vse, da bi imel zdaj tvoje probleme. Vzemi se v roke in pojdi naprej.« Prihajajoči 1. november Tjaši ne pomeni veliko, saj se mame spominja ves čas, ji je pa od njene smrti zelo neprijetno hoditi na pogrebe: »Ne vem, zakaj, a prav vsakič podoživljam občutke, ki sem jih imela tisti dan. Čutim pritisk v pljučih in potrebujem veliko samonadzora, da se zberem. Sama s sabo se borim vsakič, ko me kdo pokliče, da so imeli enako izkušnjo in da bi res radi, da jaz pridem zapet mojo Pesem za mami na pogreb njihove mame. Borim se sama s sabo, ker vem, da je bilo tudi meni pomembno, da se tudi z izborom lepe glasbe poklonimo mami v spomin, hkrati pa vem, da bom tam nato v stiski.«

Izguba še nerojenega otroka

Tjašo pa je zaznamovala tudi izguba težko pričakovanega otroka, saj se je njena prva nosečnost predčasno končala: »Ko sva se z Urošem odločila, da sva pripravljena na dojenčka, sva se prve nosečnosti zelo razveselila. Jaz sem že iskala posteljico za otroško sobico, delala sva načrte, takoj sva povedala najbližjim, ker tako velike in težko pričakovane novice nisva mogla držati samo zase. V šestem tednu nosečnosti pa sem doživela spontani splav. Bilo je čustveno naporno. Ta strah pred izgubo me je spremljal še vso naslednjo nosečnost. Najprej si sploh nisem dovolila veseliti se, šele na prvem pregledu pri ginekologinji, ko sem na ultrazvoku zagledala rokice in nogice, ki so že veselo migale, je strah počasi začelo nadomeščati veselje in nestrpno pričakovanje, ki se je večalo z vsako brco in vsakim dobro opravljenim pregledom. A za vedno bo v mojem srcu tudi tista mala pikica, ki ji ni bilo namenjeno, da se spoznamo, temveč je bila na tem svetu kratek čas zato, da me nauči, da življenje ni samoumevno in da moram v majhnih stvareh iskati razloge za srečo.«