Naša svetovno znana kuharska mojstrica je v prelomnem letu: decembra bo praznovala abrahama, je sveže zaljubljena, ljubezen do dobre hrane in Slovenije pa neutrudno ter pogosto promovira zunaj naših meja. Skupaj z Martinom Jezerškom in Andreo Petrinijem je tudi soustanoviteljica Evropskega simpozija hrane, na tretjem pred dvema tednoma so razpravljali o prihodnosti hrane. Predstavili so tudi manifest Prehrana zdravega razuma.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Dejan Dogaja in Kiara Haas: Ljubezen jima daje krila

Dobra štiri leta se je le šušljalo in namigovalo, občasno je tu in tam zaokrožila kakšna fotografija priljubljenega pevca Dejana Dogaja s čudovito mladenko, za katero smo bili vsi prepričani, da je njegovo dekle. Dejan pa se je ob tem le muzal in zarotniško smejal, dokler se ni odločil, da za revijo Lady naredi izjemo in nam predstavi svojo srčno damo Kiaro Haas.

Glede na smer njenega študija (diplomacija), bi morala postati diplomatka, in zdaj v resnici to tudi je. Kar počne, je diplomacija. »Z vsako potjo, konferenco, delom in večerjo, kjer predavam, se skupaj z mano predstavlja tudi Slovenija. Da, sem aktiven diplomat, ki zelo rad govori o svoji deželi, kako je zelena, in o krasni prihodnosti, ki jo čaka. Sem pa tudi uradno ambasadorka pri Združenih narodih: ambasadorka za trajnostni turizem in trajnostno gastronomijo.«

Krivec: Martin Jezeršek

Da je Evropski simpozij hrane nastal ravno v Sloveniji, je tako drzna poteza kot tudi dokaz, kako pomembna je hrana za veliko Slovencev. Predvsem je za to kriv prodorni Martin Jezeršek, o katerem Ana pravi, da ima zanimivo vizijo prehrane. Ko je projektu prikimala Ana, sta povabila še Andreo Petrinija, ki ga je časopis The Times razglasil za »edinega boga hrane« in velja za nesporno avtoriteto visoke kulinarike. Ne samo da ima nesporno izobražen okus, je tudi zelo kreativna oseba, ga opiše Ana, ki pravi, da simpozij ni sam sebi namen, temveč nosi sporočilo za širšo javnost. »To je drugačna konferenca od drugih na svetu, ker vključuje širšo strokovno javnost. Zakaj Slovenija? "Ker mislim, da je predvsem na območju, kjer ljudstvo še ni povsem izobraženo v gastronomiji, kaj je prav in kaj ne, in kjer si visoka gastronomija šele utira pot, še veliko prostora za razvoj. Če samo pogledate, koliko grozljivih komentarjev je pod vsakim mojim intervjujem – pa ne zato, ker ne bi marali mene osebno, ampak ker preprosto ne razumejo mojega dela, tega, kako lahko restavracija povezuje neko okolje v trajnostni sistem, ki tako ekonomsko kot socialno pomaga takšnim krajem. Prav zato je prav, da se take konference dogajajo tu."

"Absolutno pa nisem privrženec tega, čemur pritrjuje tudi stroka, da bi vsi postali vegetarijanci in vegani, ker kje, zaboga, bomo pa pridelali vso zelenjavo in sadje, tudi rodovitne zemlje počasi zmanjkuje, planet je prenaseljen."

Kaj se bo torej dogajalo s hrano v prihodnosti? Lahko to za naše bralce čimbolj konkretizirate, nekateri med nami se ne bodo verjetno nikoli srečali z visoko kuhinjo.

Ta konferenca ni govorila samo o visoki gastronomiji, ampak tudi o prihodnosti hrane – tako v visokokakovostnih restavracijah, gostilnah ali doma. To pa je najpomembnejši prostor, kjer se najpogosteje prehranjujemo. In tam se morajo zgoditi najbolj temeljite in prelomne spremembe. Chefi imamo ta trenutek zvezdniški status in lahko sporočamo, kako razmišljamo o hrani, kako se prehranjujemo doma in kako tudi v naše menije uvajamo sisteme, ki bodo pomagali k boljšemu jutri in planetu.

Gre predvsem za to, da moramo jesti absolutno bolj raznoliko, več rastlinske hrane (sadje, zelenjava, stročnice, oreščki), manj predelane hrane in radikalno zmanjšati količino mesa. Sama zagovarjam še, da je treba zmanjšati tudi količino rib v prehrani, ker morje ni neskončna tržnica; o praznjenju oceanov se še premalo govori. Absolutno pa nisem privrženec tega, čemur pritrjuje tudi stroka, da bi vsi postali vegetarijanci in vegani, ker kje, zaboga, bomo pa pridelali vso zelenjavo in sadje, tudi rodovitne zemlje počasi zmanjkuje, planet je prenaseljen.

Tako da moje glavno sporočilo je: jejmo manj, bolj naravno in lokalno pridelano hrano, ki ni prepotovala pol sveta. Poleg emisij pomislimo tudi na, recimo, banano, ki jo poberemo še zeleno, nato pa dozori na ladji, pa saj ta banana ni najboljše živilo! Imamo krasna jabolka, hruške, na Goriškem je preveč kivija ... O tem sem prepričana in to že dolgo prakticiram pri sebi doma, kjer jemo 95-odstotno vegetarijansko hrano, ker se mi zdi, da je tako prav. In oba otroka sta odrasla v krasna in povsem zdrava človeka. Meso pa jemo, ko pride čas zanj. Jesti raznoliko, pretežno zelenjavo in manj – s tem majhnim korakom bomo veliko pripomogli k temu, da bodo naši otroci in vnuki lahko še vedno imeli zdrav planet.