Družino legendarnega Vinka Šimeka smo obiskali v Mariboru in kaj hitro ugotovili, da imata babi in dedi pri njih primorska naziva – nono in nona. Vinko pojasni: »Da, z ženo sva nona in nono. Žena je po mamini strani Primorka, in ker je ona imela nono in nona, si je želela, da bi tudi vnukinje imele nono in nona. So pa nagajive in tako pokličejo nono Sonči, mene pa Vinko Miljutin, včasih pa tudi Ici. In potem se smejijo.«

Ob dveh sinovih je Vinko izjemno srečen, da je zdaj nono štirim vnukinjam. Med njimi je kar nekaj let razlike, a so kot družina zelo povezani. »Najstarejša je Kaja, ki šteje 31 pomladi in je hči starejšega sina Aljaža, sicer glasbenika, ki s svojo skupino Black & White v glavnem nastopa na nemškem govornem področju. Kaja ima svoj lepotilni salon in živi z zaročencem Danijem, ki je uspešen podjetnik. Preostale tri so hčerke sina Jerneja, sicer sommeliera, ki ima v Mariboru svojo vinoteko. Sedemnajstletna Zoja je gimnazijka in živi z mamo v Slovenski Bistrici. V prostem času se navdušuje nad konji in je uspešna jahačica. Jernej pa živi s partnerico Petro v Mariboru. Imata dve hčerki, devetletno Isabelle in sedemletno Kiaro.«

Posebna vez s starimi starši

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kako bo talentka Kira skočila iz nevidnega oklepa treme?

Kirina največja ovira je trema, ki je tako velika zlasti zaradi odgovornosti, ki jo čuti. Kakšne stiske doživlja in kako si bo pomagala?

Da je Vinko zelo povezan z vnukinjami, smo videli nedavno, ko je v medijih zaokrožila fotografija, kako se je z dvema podal na bosonogi pohod. Očitno je, da se z nonom rade družijo in mu zaupajo tudi pri takšnih neobičajnih podvigih. »Na bosonogem pohodu na Sveti Vid nad Čatežem, ki ga tradicionalno organizira Lojze Ogorevc, sem bil z Isabelle in Kiaro. In to ne naključno ali pod prisilo. Kje pa, obe sta adrenalinsko razpoloženi in uživata v ekstremnih podvigih. In to vse od plezanja, gimnastike, plavanja, rolanja, kolesarjenja, smučanja do drsanja. Prav zares pa Isabelle trenira gimnastiko in tudi tekmuje. Osvojila je tudi že nekaj medalj. Kiara trenira plavanje. Tako da sva se morala z ženo kar potruditi, da na pohodu nisva preveč zaostajala za njima. To ni bil navaden pohod. Prvič, morali smo biti bosi, a zanju je bil to užitek. In drugič, pot je bila kar strma. Veselje in izkušnja sta bili nepopisni. Prihodnje leto bomo pohod ponovili. Upam, da takrat z vsemi štirimi vnukinjami.«

Vinko se zelo strinja s trditvijo, da se med vnuki in starimi starši splete neka posebna vez, da postanejo pravi zavezniki in prijatelji. »To drži, stari starši smo z vnuki veliko bolj potrpežljivi, kot smo bili s svojimi otroki. Z najstarejšo Kajo smo živeli kar nekaj let skupaj. In tako rada reče, da je imela v tistih letih največ od naju. Z Zojo, ki ne živi v Mariboru, se vidimo vsakih štirinajst dni, ko pride k atiju. Potem pridejo vsi k nama na podeželje, kjer imamo skupno kosilo in različne aktivnosti, od dolgega sprehoda ob reki do igranja z žogo. Tu pa sta glavni Isabelle in Kiara, ki uživata v tekanju po travniku, nabiranju rožic … Uživata s sosedovimi kokoškami, jih vzameta v naročje in sta navdušeni, ko jima soseda Marica dovoli, da lahko gresta pobrat jajca iz gnezda. Sploh sta spojeni z naravo in se ničesar ne bojita. Tako pobereta kobilico in z njo strašita Zojo, ne bojita se pajkov, tudi žabo sta že našli. Res so lepi taki popoldnevi. Tudi jaz brcam žogo z njimi. Sploh pa so vse štiri vnukinje ljubiteljice živali. Kaja ima dve muci, Zoja ima kužka, Isabelle in Kiara pa imata mačkona Rafa.«

Nono pri 43, oče pri 24 letih

Vinko je zadovoljen tudi, da je že zgodaj postal nono. »Pri 43 letih sem postal prvič nono. Bilo pa je kar hitro, saj sem tudi oče postal pri 24. Vesel sem, da sem dobil vnukinje v letih, ko lahko z njimi brcam žogo, ko jim dovolim, da mi delajo frizuro ali mi skrijejo copate. Je pa res, da ob njih ugotoviš, da leta zelo bežijo. Danes v pleničkah, jutri že v osnovni šoli in gimnaziji in kmalu že na samostojni poti s svojo zgodbo življenja.«

Z ženo sta večkrat pazila vnukinje in takrat so se med njimi spletle posebne vezi: »Ko so bile vnukinje majhne, jim je nona pripovedovala pravljice, jaz pa sem jim pel uspavanke. Tudi zdaj sva v stalni pripravljenosti, če je treba po njih v šolo ali jih peljat na kakšno zunajšolsko aktivnost. Kadar je več časa, gremo v park krmit ribice in labode. Poseben obred pa je, ko Isabelle in Kiara pri naju prespita. Popoldne z nono kuhata, delata svaljke in kakšno pecivo, sadita rožice, tudi nonu pomagata pri košenju trave. Zvečer pa je obvezno kopanje v kadi z veliko pene. Takrat se jaz umaknem, nona pa se z njima igra. To traja debelo uro, včasih tudi dve, saj ju je res težko spraviti ven.«

Praznična družinska snidenja

Resnično srečen pa je Vinko ob praznikih, ko se doma zbere vsa družina: »Res pravijo, da je december najlepši čas vsakega leta. Res pa je tudi, da sem v tem mesecu vedno imel največ dela. Kljub temu sem se vedno potrudil, da smo se družili, šli na božični sejem. Dokler je živela moja mama, je bila ona tista, ki nam je pripravila božični večer. Zdaj pa se za božične praznike dobimo pri nas ali pri katerem od otrok. Večerja, obdaritev, družabne igre. V resnici je srečen tisti, ki ima družino, ki ima vnuke, s katerimi lahko doživlja ta praznični čas. In jaz sem srečen, da ohranjamo te praznične vrednote. In tu ne bi smela biti najpomembnejša darila. Božični čas je lahko lep zgolj z lepimi mislimi in željami ter toplim objemom.«

V njihovi družini imajo tudi prav posebno igrico, ki jo imajo najmlajši še kako radi. Vinko nam razkrije: »Že nekaj let se gremo pri nas neke vrste skrivalnico, ki ji pravimo presenečenje. V hiši ali nekje okoli hiše skrijem za vsakogar kakšno malenkost in potem nona reče, da je nono nekje skril presenečenje. In potem vsi tečejo in iščejo in se veselijo ob najdenem. Če morebiti na to pozabiva, pride Kiara k noni in vpraša, kje ima nono presenečenje. Nona pa jim medtem nastavi presenečenje kar v čevlje. In vse to počnemo, ne glede na to, ali so prazniki ali niso.«

Kot humorista pozna Vinka Šimeka širna Slovenija. Pa se njegove vnukinje zavedajo tega, so kaj ponosne na svojega nona? »S tem, kdo sem jaz, niso obremenjene, prav tako kot tudi nista bila sinova. So pa vse štiri glasbeno nadarjene. Še zlasti sta tu aktivni Isabelle in Kiara, ki hodita tudi v glasbeno šolo. Kiara igra klavir, Isabelle violino. Zelo radi tudi nastopata. To imata zagotovo po meni. Tudi sposobnost imitiranja že imata v sebi. Kaja pa je kot pevka že nastopila na televiziji,« se z vsemi talenti svojih vnukinj pohvali Vinko, ki bo v decembru vnovič stopil v čevlje inšpektorja Jaka, tokrat v kriminalni komediji, ki jo je režiral Matjaž Latin v produkciji Radia Maribor.