Na vprašanje novinarke revije Obrazi Avenija, ali je srečna v življenju, je preprosto odgovorila, da je. "In zelo zelo hvaležna za to, kar mi je dalo: starše, boljših ne bi mogla imeti, prvega moža, Borisa, službe, ki sem jih imela rada, zdravje. Da imam tudi zdaj službo in možnost delati to, kar imam rada. Za to srečo ‒ čeprav je bilo včasih hudo ‒ moram še enkrat potrkati na les. Ni pa bila vse usoda, veliko sem naredila sama. Nikoli ne čakam, da se stvari zgodijo same od sebe. Če si kaj želim, naredim vse, da se to zgodi. Ne čakam, da mi bo kaj padlo z neba. Kaj pa, če mi ne pade? Življenje ni samo usoda in ni samo akcija. Je kombinacija obojega. Na vse stvari ne moreš vplivati, na veliko pa. Svoje naredi tudi sreča, ki jo je dobro znati poiskati tudi v pol praznih in skoraj praznih kozarcih. Sicer pa me pogosto oplazi Quasimodova misel: Vsakdo sam stoji na srcu zemlje, s sončnim žarkom preboden: in je takoj večer. Živim z zavedanjem, da je vsak dan dragocen," je med drugim povedala.