»Čez poškodbe sem že zdavnaj naredil križ, vendar me kar naprej zasledujejo,« z obžalovanjem v glasu takoj na začetku pogovora poudari Zoran Dragić. »V športu je tako, da so poškodbe sestavni del njega. Je pa res, da nekaterih poškodb ne moreš predvideti. Kot ta, ki sem jo decembra staknil na tekmi z Brescio, za katero sploh ne vem, kako se je zgodila. Po tekmi sem se počutil normalno, zjutraj pa sem se zbudil z zatečenim komolcem. Ker mi antibiotiki niso pomagali, bakterija pa se je hitro širila, sem moral na operacijo komolca. Ko se je rana zacelila, sem se vrnil na trening, vendar smo želeli prehitro preveč in se mi je ponovila ena od prejšnjih poškodb. In spet sem moral skozi protokol okrevanja. Upam, da je zdaj s tem konec.« Zaradi poškodb, ki jih utrpi na igrišču, nima nič manj volje, da bi se vrnil na igrišče. Prav nasprotno! »Ko je igralec pripravljen, pretekle poškodbe hitro odmisli. Tudi sam jih. Najraje bi se vrnil včeraj. Pogrešam košarko. Ni mi v interesu, da sem ob strani in da sem ves čas v neki rehabilitaciji. Imam pa res smolo, a me to dela močnejšega,« pravi 33-letni Ljubljančan.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Challe Salle bo spet postal očla

Glasbenik je z ženo Yvonne potrdil, da v letu 2025 prihaja dojenček.

Družina – varen pristan

Poškodbe seveda vplivajo tudi na vzdušje v njegovi družini. »Žena je vedela, ko se je poročila z menoj, kaj so prednosti in kaj pomanjkljivosti življenja s športnikom,« v smehu poudari. »Težava pa nastopi, ko si poškodovan in si tudi doma bolj živčen. V bistvu takrat ni toliko problem v njej kot v meni, ker, priznam, sem doma bolj siten. Med rehabilitacijo se ti podre tvoja vsakdanja rutina, ko greš bodisi na trening, tekmo in domov. Tako pa moraš na rehabilitacijo, pa gledati trening, pa na terapijo in kar naenkrat te ni doma pol dneva. Ker imava dva majhna otroka, mora potem ona poskrbeti za vse. So kar izzivi. Še dobro, da imamo babice in dedke.«

Družina je tista, ki Zorana odvrne od tega, da bi ves čas razmišljal samo o košarki, čeprav se po novem privaja tudi na vlogo navijača, ki navija na sinovih tekmah. »Bil sem zelo ponosen, ko sem sina pred kratkim videl na prvi tekmi. Marko je star sedem let in trenira v klubu KK Ljubljana z dve leti starejšimi fanti. Všeč mi je, da ima rad košarko, a prav tako ima rad tudi nogomet. Nič ga ne bom silil ali usmerjal. Če mu bo košarka kdaj res všeč in se bo odločil zanjo, bom pa najbolj ponosen oči,« ne skriva navdušenja Zoran, ki je v tem poslu že 20 let. Zelo zgodaj je namreč odkril, da se želi ukvarjati s košarko zelo zares, k čemur je seveda malo pripomogel tudi uspeh njegovega tri leta starejšega brata Gorana, po katerem se je vedno rad zgledoval.

»Zaradi Gorana mi, iskreno povedano, ni bilo lahko, saj so vedno vsi govorili: ‘On je boljši, bolj nadarjen …’ Ampak meni je bila to samo dodatna motivacija, da sem prišel na tako raven, da lahko danes živim od košarke. Da si tega resnično želim, sem pa dojel v drugem letniku srednje šole, ko sem prišel domov in mami rekel, da bi rad igral samo košarko. Rekla je: ‘Dobro, sine, podpiram te, samo da boš šel stoodstotno v to.’ Takrat sem tudi pustil šolo, ker nisem zmogel usklajevati šolskih obveznosti in košarke, saj smo hodili na tekme po vsej tedanji Jugoslaviji. In tako se že od svojega štirinajstega, petnajstega leta ukvarjam samo s košarko.«