"Lahko rečem samo to, da sem sam doživel več polen pod noge kot pa razumevanja in spoštovanja. Verjetno je to vezano tudi na naš prostor. Nikjer in nikdar v tujini nisem bil deležen česa takega. Tudi sicer se mi zdi, da povsod drugod bolj spoštujejo, kadar se neka zapuščina prenaša iz roda v rod. Lahko govorimo o čevljarstvu, mesarstvu ali tesarstvu. Gre za obrti, ki so ti, če si od malih nog rasel gor z njimi, veliko bližje. Že takrat sem jih pomiloval in jim odpustil. Ne vem, zakaj bi izgubljal čas in energijo za generiranje grenkobe. Seveda te najprej prizadene in si zagrenjen. Treba je iti naprej. Sicer se lahko leta in leta ciklaš v starih zamerah. Takrat niti ne stojiš na mestu, ampak brskaš po molekulah preteklosti. Nisi tukaj in zdaj, ampak v spominu," je za revijo Obrazi povedal Sebastian Cavazza.