Z zadnjimi dogodki na šolah tako v Sloveniji kot v širši regiji je problematika medvrstniškega nasilja postala res očitna. Znane Slovence in Slovenke smo vprašali, kaj menijo o nasilju v šolah in ali so imeli sami morebiti takšne izkušnje.

Hajdi Korošec Jazbinšek

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Potrjeno: To je nova služba Jane Morelj

Konec avgusta je Jana Morelj potrdila, da se poslavlja od jutranjega programa Radia 1 in se posveča podcastom. Zdaj pa je uradno znano, kaj bo v resnici delala.

»Zelo se zavedam, kako pomembna je preventiva pri tej pereči tematiki, ki sem jo marsikdaj doživela tudi sama na lastni koži, in natančno vem, kako je pri srcu tem mladim ljudem. Večino odgovornosti nosimo mi starši, ki smo največji vzor svojim otrokom, in kadar opazujem že samo komunikacijo in primitivizem, ki potekata na družbenih omrežjih, sem izjemno zaskrbljena. Mislim, da mora vsak začeti pri sebi, se zamisliti in iz svojega življenja izločiti vsako obliko zlobe, negativnosti in primitivizma. Verjamem, da ima marsikdo veliko dela pred svojim pragom, le če ga želi videti. Čas je, da se o tem začne več govoriti in da se stvari ustavijo že na začetku, ker potem je marsikdaj žal prepozno.«

Anna Tia Paynich

»V osnovni šoli sem bila že drugačna, izstopala sem iz povprečja. Oblačila sem se drugače, pa nisem vedela, da bom modna oblikovalka v tujini. Fantje so me zafrkavali, se mi smejali, tisti, ki so bili zaljubljeni vame, so me celo pljuvali, tepli. Bila sem čista odličnjakinja, a nesrečna v šoli glede odnosov sošolcev. Takrat so imeli učitelji več besede in visoko avtoriteto, zato so se jih učenci bali. Zdaj je vse drugače, že to, da v sedmih razredih pijejo alkohol in kadijo, pa ni sankcij, je hudo narobe. Želim si, da bi bili obvezni predmeti v šoli etika, pozitivna naravnanost, odnosi do soljudi, sebe, kar bi občutno spremenilo vzdušje in dvignilo pozitivizem. Ta lov za ocenami in deljenje učencev na boljše in slabše ustvarja ogromne prepade in še večje travme v otrocih. Zelo mi jih je žal.«

Mike Bergant

»Kaj ljudje menimo o medvrstniškem nasilju, nima posebne teže, pomembno je, kaj bomo naredili v praksi, da se zmanjša. Kot prvo, nisem psiholog, verjamem pa, da se vse začne doma, pri vzgoji. Zato bi rekel, da je bolj primerno vprašanje, kako se bomo starši spremenili, da bodo otroci odrasli v nenasilne ljudi, ne kako bomo mi spremenili medvrstniško nasilje. Odpraviti je treba vzroke, ki pa se skrivajo doma. O vplivu družbenih omrežij na otroke ne bom izgubljal besed. Sam menim, da je današnja vzgoja premehka, preveč popustljiva in da se odrasli podrejajo otrokom namesto obratno. Zelo strog red in stroga vzgoja bi se morala vrniti v družine. Pri moji mami doma je bilo enajst otrok in po njenih besedah je bil popoln red, saj je bil oče nepopustljiv. In prav je tako. In druga stvar, ki se morda sliši preveč romantično, a natančno tako je, je to, da v svetu danes manjka ljubezni. Če se človek nima rad, tudi ne more dati ljubezni otrokom, in otroci, ki jim manjka ljubezni, pozornost iščejo na druge načine, med drugim tudi z nasiljem.«

Damjan Murko

»Spomnim se svoje osnovne in tudi srednje šole, ko ni bilo toliko fizičnega medvrstniškega nasilja, je bilo pa veliko verbalnega nasilja. Takrat se nam je to zdelo nekako samoumevno, a seveda to ni bilo prav. Bil je samoumeven del odraščanja, ki pa je v današnjih časih šel čez rob. Imam desetletnega sina in doživljam, kot verjetno tudi drugi starši, velik strah, da lahko otrok v šoli doživi nasilje. Zato je o tem potrebnih veliko pogovorov, tako v šoli kot doma, ker je nasilje treba ustaviti in zatreti v kali. In seveda je treba povedati učiteljem in staršem, če se kaj takega dogaja.«

Salome

»Sama sem imela zelo slabe izkušnje v šoli, sošolci in sošolke so me zmerjali in zbadali, bilo je predvsem verbalno nasilje. To, kar se po šolah dogaja danes, pa je katastrofa, učitelji so popolnoma brez avtoritete. Mi smo se učiteljev v šoli bali in smo bili zato pridni. Pridobiti avtoriteto nazaj je nemogoče, predvsem pa bi se starši morali več ukvarjati z otroki. Otroci znajo biti zelo zlobni – če ima nekdo kriv nos, nosi očala ali zobni aparat ali pa je videti malo drugače, se norčujejo iz njega. Za to je kriva tudi tehnologija, saj se otroci ne družijo več iz oči v oči, temveč le še prek spleta, zaradi česar so popolnoma brez empatije.«