Življenje ima čudna pota, kar je izkusila tudi Ivica Vergan, ženska, ki ji ni bilo nikoli postlano z rožicami. Ko je čez noč izgubila moža, je bil to zanjo velik udarec. »Primorski fantje so kot moja družina, Bogdan, ki je včasih igral tudi skupaj z mojim možem, pa človek, na katerega sem se lahko zanesla in ki mi je vedno priskočil na pomoč. Po moževi smrti mi je stal ob strani, mi pomagal in me bodril. Najino prijateljstvo se je vse bolj krepilo in po nekem času sva ugotovila, da je preraslo v nekaj več. Oba sva bila samska in kljub obilici ljudi, ki so naju obkrožali in naju imeli radi, sva bila včasih tudi osamljena. In potem sva sčasoma ugotovila, da se je med nama rodila ljubezen,« pripoveduje pevka. »Najine zveze nisva nikoli obešala na veliki zvon, nisva pa je niti skrivala. Nikoli nisva živela skupaj, sva pa ogromno časa preživela v družbi drug drugega.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Ivica živi na Škofijah, obdana z naravo, svojimi živalmi, njivo in vrtom, Bogdan pa je bil Izolčan, vajen gneče in vrveža, zato se je njun življenjski slog razlikoval. »Dneve sva običajno preživljala pri meni. Jaz sem kaj dobrega skuhala, sedela sva na terasi, opazovala sončni zahod in se veliko pogovarjala, sanjarila in snovala nove načrte. Jaz rada zgodaj vstajam, Bogdan pa je rad ponočeval in se družil s prijatelji, zato se je njegov dan začel ob 11. ali 12. uri, ko sem se jaz pripravljala že na kosilo. Odlično nama je šlo, saj sva spoštovala drug drugega in najine navade. Ko sva želela, sva bila skupaj, vzela pa sva si tudi čas vsak zase.«

Vse je bilo lepo do lanskega leta, ko so Primorski fantje slavili 30. obletnico delovanja, Bogdan pa je izvePrimorski fantje z Ivico Vergan bodo poleti še večkrat stali na glasbenem odru. 43/17 del, da je zbolel za rakom. Dolgo časa o svojih težavah ni želel govoriti, a ko je začel izgubljati težo in odklanjati hrano, se je končno vdal in obiskal zdravnika. »Ne zanj ne zame ni bilo lahko sprejeti dejstva, da naslednji meseci ne bodo lahki. A kljub temu smo vsi verjeli, da bo s svojim močnim značajem in voljo to zahrbtno bolezen premagal. Veliko časa sem preživela z njim na onkološkem inštitutu in ga bodrila, spodbujala, ko je imel slabše dneve. Do konca smo vsi upali, da bo bolezen premagal, a žal mu ni uspelo.«

Ker Ivica in Bogdan nista bila poročena, so z boleznijo prišle še druge težave. »Ko sem ga spremljala na preglede in v bolnišnico, spraševala po njegovem stanju, so vedno želeli vedeti, ali sva v sorodstvenem razmerju, zato sva najino zunajzakonsko zvezo tudi uradno registrirala. Bogdan se ni nikoli poročil in si ustvaril družine. Mislim pa, da je bil srečen, ko sva bila skupaj. Ko je bolezen napredovala, je večkrat rekel: ‘Zdaj, ko živiva umirjeno življenje in imava čas drug za drugega, je prišla vmes pa bolezen.’« Ivica je vrsto let negovala svojega bolnega tasta, a po več letih tega ni več zmogla in mu je zagotovila oskrbo v domu za ostarele. »Tast se je poslovil lani za božič, sem pa pred leti Bogdanu pomagala tudi pri negovanju njegovih staršev, ko sta oba bolehala za rakom. Nikoli mi ni bilo težko pomagati ljudem in vedno sem jim skušala vlivati voljo do življenja, pri Bogdanu pa je bilo vse še bolj čustveno.«

Ivica pravi, da je pred dnevi doživela pravi šok, ko je našla knjižico, v kateri je bilo kaj nekaj pesmi, ki jih je Bogdan napisal, ko je bil že bolan. »Po njegovi smrti je hiša, v kateri je živel, dolgo ostala zaprta, in ko sem se pred dnevi končno opogumila in šla malo prezračit in pospravit, sem našla zvezek in v njem kar nekaj pesmi, ki jih je napisal. Povedal mi je za to, a kljub temu sem bila ganjena. Ves čas mi je govoril, da se Primorski fantje po njegovi smrti ne smejo posloviti, da morajo vztrajati naprej in razveseljevati zabave željne.«

Kot pravi, novega pevca ne bodo iskali, v zasedbi Primorski fantje, ki se poleti vrača na odre, bodo odslej štirje člani. »Bogdan je bil eden in edini, imel je poseben vokal pa tudi energijo, ki je nepozabna. Ne bi želeli, da bi njegovega naslednika primerjali z njim, saj mu gotovo ne bi bilo prijetno. Preostali štirje člani imajo odlične vokale, zato smo pripravljeni na nove izzive.« In res so pred kratkim ljubitelji Primorskih fantov prišli na svoj račun. »V Izoli smo pripravili koncert, na katerem je nastopilo več kot sto primorskih glasbenikov, ki so peli priredbe Primorskih fantov. Lepo je bilo slišati naše pesmi v rockerski priredbi, v izvedbi pevskega zbora, kvinteta in v različnih oblikah. Bil je res čustveno ganljiv večer. Nismo pričakovali toliko obiskovalcev. Pripravili smo 200 stolov, zbrala pa se je več kot 2000-glava množica. Na ta način smo izpolnili Bogdanovo željo, ko mi je rekel, da naj ob njegovi smrti ne žalujemo, temveč naj se veselimo. Mnoge, še zlasti pa mene, so preplavila čustva in spomin na tega čudovitega človeka. Vem, da bo proces žalovanja trajal še nekaj časa in da mi ne bo lahko. Pogrešam ga, pogrešam najine pogovore ob sončnem zahodu, njegovo neverjetno energijo in humor. Ljudje so ga imeli radi in vedno je držal družbo pokonci, a njegove šale so za vedno obmolknile. Ostal pa bo spomin na odličnega glasbenika in človeka z zlatim srcem.«