"Od vsega začetka veš, da si zafrknil, ampak si ne moreš pomagati. Eno je pomembnejše od drugega. Delo je eno, ampak tukaj gre za tisti čas, ko ne delaš in misliš, da moraš tudi takrat biti v enem krogu, ki pa v resnici ne pelje nikamor. Živel sem v utvari, da lahko poezija, umetnost oziroma pojem lepega pomagata živeti in preživeti. Verjetno pomagata, spremenita pa ničesar! Jean Amery je napisal knjigo Intelektualec v Auschwitzu, iz katere je znameniti stavek, da nobena poezija po Auschwitzu nima več smisla. Ne vem, če nima prav. Saj se je zgodilo ogromno poezije po Auschwitzu, a je ta ostal na raznih ravneh," je za revijo Jana povedal Boris Kobal.