V amatersko gledališko skupino se je vpisala, ker je bil tam fant, ki ji je bil všeč in se ji je zdel to najbolj preprost način, da se mu približa. Zanimanje zanj je kmalu izginilo, ljubezen do gledališča pa je ostala za zmeraj. Starši so bili sicer nad njeno izbiro poklica sprva ogorčeni in so vložili ves napor, da bi jo odvrnili od študija, zato je šla najprej študirat umetnostno zgodovino in poskušala čisto na skrivaj priti na AGRFT, a je na sprejemnem izpitu padla, zaradi česar je za eno leto padla v depresijo, nehala študirati in samo razmišljala, kako to, da ni bila sprejeta, nato pa je še enkrat poskusila in bila uspešna. Potem je celo izstopila z akademije, ker je bilo prehudo, pretežko, preosebno in pregrobo, a se je po enem letu vrnila.

»To je moj svet. Skozi igro in gledališče sem odrasla, zrasla in se oblikovala,« razkriva Nataša, ki je sicer nastopila v nekaterih filmih (mnogi se je verjetno še vedno spomnite iz celovečerca Babica gre na jug, v katerem je igrala Lauro), videli pa jo boste lahko tudi v eni epizodi prihajajoče nove serije Življenja Tomaža Kajzerja na TV Slovenija, kar bo sploh njena prva vloga v komercialni seriji, saj se je odločila, da bo vso svojo energijo, pozornost in osredotočenost usmerila v oder, poleg tega pa je tudi dokaj ležeren človek.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Potrjeno: To je nova služba Jane Morelj

Konec avgusta je Jana Morelj potrdila, da se poslavlja od jutranjega programa Radia 1 in se posveča podcastom. Zdaj pa je uradno znano, kaj bo v resnici delala.

»Ne predstavljam si, da bi ob toliko dela v gledališču v svoj urnik tlačila še vožnjo iz Maribora v Ljubljano ob nekih abnormalnih urah, ob katerih se snemajo komercialne serije, potem pa prišla popoldne domov in zvečer še igrala predstavo,« pojasnjuje igralka. V prostem času ob napornih dnevih tako doma najraje »gleda v strop«. Zelo rada pa tudi bere in vrtnari. »Predvsem se ukvarjam z okrasnimi rastlinami, travo in lovorikovci, ki sem jih od malega vzgojila v resno ograjo in zdaj jih čuvam, obrezujem, gnojim ter preganjam rilčkarje. Pa polže s trave mečem k sosedom,« razkriva Nataša. Veliko se ukvarja tudi s športom, saj se zaveda, da igralce, še posebno pa igralke občinstvo ocenjuje tudi po zunanjem videzu.

Nečimrnost je del igralskega poklica

»Igralke smo za to, da se pokažemo, ne samo v intelektualnem, temveč tudi v fizičnem smislu. To gre zraven in se nič ne pretvarjam, da bi zamahnila z roko, češ, pa kaj, če sem ne vem koliko kilogramov težja, sem pa zdrava in zdravo živim. To je v našem poklicu premalo. Ker vem, kako občinstvo gleda, vem, kako se odziva. Mi smo za duha in za oko. Sama sem imela do petdesetega leta fantastično presnovo in prebavo, tako da so šle stvari kar skozi mene. Potem se je pa to malo ustavilo, nekatere spremembe so se zgodile v telesu, še posebno, odkar sem nehala kaditi. Zdaj že tri leta in pol ne kadim in je kar hudo, ko vidiš, koliko je nikotin tudi adrenalin za organizem in za presnovo, tako da sem se morala kar precej ukvarjati in se še ukvarjam s tem, da se držim v formi, pa ves čas neke nove telovadbe odkrivam. Zdaj sem na YouTubu našla neko korejsko telovadbo, ki je zelo nenavadna, najprej se mi je zdela prav smešna, a učinkuje. Rada tudi kolesarim,« pravi igralka. Zelo pa pazi tudi na to, kaj vnese vase. S kolegicami v gledališču si ves čas izmenjujejo recepte. »Moja zadnja kulinarična prehranska muha – pa upam, da bo postala kar stalnica – je, ker sva oba z možem peskatarijanca, da ribe pripravljam na lešo. Rezultat je izjemen okus brez olj in maščob, iz tiste juhice, ki ostane, pa naredim ribjo juho s še kakšnimi kosi mesa iz glave. Uživava tudi veliko zelenjave. Dostikrat jedi pripravljava skupaj. Zajtrk in kosilo sta najin čas. Velikokrat recimo jaz naredim solato, on pa ribo ali krompir, saj je specialist za različne pečene in kuhane krompirje pa tudi ribe zelo dobro pripravi,« je moža, direktorja Slovenskega narodnega gledališča Maribor Danila Roškerja, pohvalila Nataša.

Grška poletja

Ribe so na njunem meniju vsak dan tudi na dopustu, ki ga že nekaj let preživljata na avtentičnem grškem otoku. »Tam sva se že prav udomačila, tako da nama je, kot da bi šla domov. Bivava v vikendu najinih stanodajalcev v zalivu na samem, tako da je to res popolna izolacija. Ob jutrih imava obred, da greva čakat ribiške ladje in potem iz tistega, kar se je znašlo v mreži, pripraviva obrok. Ali pa greva k mami Federike, kot ji pravim jaz, ki ima restavracijo in s katero smo zdaj že toliko domači, da si lahko zaželim, da mi skuha favo ali ribjo juho. Čez dan pa bereva ter ogromno supava in plavava. Jaz ne rečem, da grem na morje, ampak v morje, ker sem skoraj mitsko povezana z morsko vodo in mi strašno prija. Imam občutek, da me res regenerira, da me čisti, kot da bi vse usedline spiralo ven iz mene,« pripoveduje igralka. Z leti sta se z možem med klepetom na plaži spoprijateljila tudi s turisti iz Italije in Francije, tako da gredo skupaj zvečer kaj popit, si kaj skupaj skuhajo ali pa najamejo čoln in si gredo kaj pogledat. »Ni pa to pretirano, ker se tam vsi zbiramo in prihajamo iz istega razloga, in to je, da bi imeli mir,« pojasnjuje Nataša. Po upokojitvi pa si namerava ogledati čim več sveta, tudi Antarktiko in Arktiko.