Nedavno ste pri mjuziklu "Naša bila štorija" sodelovali s Severino, kako je bilo na snemanju?

Izjemno. Jooj koliko enih čustev se je prelilo na snemanju mjuzikla "Naša bila štorije". Že takoj, ko so bile pesmi napisane, sem imel v mislih samo Severino, vedel sem, da jih lahko odpoje le ona. In jih je. A ni jih le odpela, opravila je vrhunsko delo. Med snemanjem so jo večkrat premagala čustva, na koncu pa smo vsi jokali. Za njo so bile te pesmi velik izziv, a je z njimi opravila kot velika profesionalka.

Kakšna je v resnici Severina?

Ona je eno veliko srce. Z njo se je sicer težko dogovoriti za snemanje, saj je neznansko zasedena in zato je tudi tako dolgo časa trajalo, da je prišlo do sodelovanja pri mjuziklu "Naša bila štorija", a ko se enkrat pojavi na snemanju je velika profesionalka. Z njo je tako zelo enostavno delati, ker se cela preda projektu.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Katero glasbeno sodelovanje si boste najbolj zapomnili?

Verjetno kar sodelovanje s Severino. Zagotovo je bilo najmočnejše, čustveno najbolj intenzivno. Pesem "Šta je svit" smo snemali na ulicah Splita in malo me je bilo strah, kako bomo to izpeljali, a ko smo začeli s snemanjem me je objel nekakšen mir in vse se je vrhunsko zaključilo. Zares čudovito snemanje, tako, da če bi tisti dan umrl, se ne bi nič pritoževal. 

Imeli ste čast, da ste lahko sodelovali tudi s pokojno Simono Weiss? 

Simona Weiss. Bila je dama in takšnih nam dan danes manjka. A me jezi, da se zaradi številnih trivijalnosti, danes te njene lastnosti ne prikažejo. Mediji so jo označili za pevko zabavne glasbe, a ona ni bila pevka zabavne glasbe, ona je bila prava dama, z manirami, ki jih danes težko najdete. Simona je imela dostojanstvo, lepoto in večno eleganco. Ko sem začel sodelovati z njo, je nisem prav dobro poznal, a sem hitro videl, da gre za izjemno osebo. Povezal naju je pokojni Zdenko Rujnić, ki je v tistem času skrbel za mojo glasbeno kariero, ko sva se s Simono spoznala sva v roku pol ure posnela duet, saj je bilo zelo enostavno sodelovati z njo. Še večji pečat pa so name naredili njeni koncerti, ko sem videl, da jo njena publika gleda kot svetnico. Lahko ji rečem le: Hvala ti Simona.

Še posebej zanimivo anekdoto imate z legendarnim Djorde Balaševićem, kajne?

Res je, prav nerodno mi je, vsakič, ko se tega spomnim. Zgodilo se je na poroki sina Zorana Jankovića, tam sem bil gost, kakor tudi Djorde. In, ko smo sedeli za mizo, je prišel do mene Djorde in me prosil za avtogram, ker si ga je želela njegova hčerka. Ne veste, kako zelo nerodno mi je bilo v tistem trenutku. Si predstavljate, da vas takšna legenda kot je Djorde prosi za avtogram? Še zdaj mi je nerodno. 

Velikokrat slišimo, da na sceni človek ne more imeti pravih prijateljev. Pa vi? Bi rekli, da je to res nemogoče?

Zdi se mi, da ljudje danes besedice prijatelj ne razumejo več. Če vas z nekom ne veže osnovna ali srednja šola, potem imate preprosto premalo skupnih spominov, da bi bili lahko z nekom dober prijatelj. Mora vas vezati nekaj dolgoročnega, morda band, morda šport. Na sceni imam dobre glasbene kolege, ki jih zelo spoštuje, a v življenju imam zgolj pet ali šest prijateljev.

Oboževalk vam zagotovo ne manjka. Kakšne izkušnje imate z njimi? So se zgodile kakšne stvari, ki so vam še posebej ostale v spominu?

Veliko stvari se je zgodilo v vseh teh letih. Seveda se zgodi tudi kakšna slaba stvar, a to nas ne sme ustaviti. Je pa vsekakor več lepih stvari, ki jih rad ohranjam v spominu. Nekoč sem v Sloveniji za darilo dobil konja od osebe, ki se ji je na mojem koncertu zgodila ena zelo lepa stvar. A je konj na koncu ostal v Sloveniji, saj doma žal nimam prostora, v kopalnico pa ga nekako nisem mogel stlačiti (smeh).