Sašo Dobnik šale stresa iz rokava ter zna vse in v vsakem trenutku obrniti na šalo. Najpomembnejše pri tem pa je, da ni nikoli žaljiv. So ga pa šale v osnovni šoli večkrat spravile v nemilost pri učiteljih. »Ne vem, kako je prišlo do teh mojih šaljivih prigod, začelo se je kar samo od sebe in nenadoma sem ugotovil, da sem sošolcem smešen in jih zabavam. Ni pa bilo všeč učiteljem in župniku. S tem sva imela večkrat zanimive debate. Nekoč je rekel, da je Bog povsod, in vprašal sem, ali je tudi v kleti. Ko je odgovoril pritrdilno, sem to zanikal, češ da ga v naši kleti ni.«

V šoli mu ni šlo najbolje in tudi »cveke« je pridelal, a se zaradi tega ni obremenjeval, se je pa toliko bolj njegova mama Renata. »Ko so me klicali v šolo, največkrat, ko je kaj ušpičil, sem ga vzela s sabo. Učitelji so povedali marsikaj, včasih je bil zraven tudi ravnatelj. Njemu je bilo to smešno, meni pa prav nič. Ko sva se vračala iz šole domov, jih je nekajkrat dobil okoli ušes, a ga ni motilo, namesto na jok mu je šlo na smeh.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kako bo talentka Kira skočila iz nevidnega oklepa treme?

Kirina največja ovira je trema, ki je tako velika zlasti zaradi odgovornosti, ki jo čuti. Kakšne stiske doživlja in kako si bo pomagala?

Sašo je bil že kot otrok velik ljubitelj harmonike, ki jo je začel igrati že pri štirih letih. » Prve akorde mi je pokazal dedek, potem pa se je začelo vse bolj zares, saj me je v roke vzel odlični harmonikar Marjan Herceg, ki je iz mene naredil pravega muzikanta. Ker mi je igranje harmonike šlo res dobro, me je oče vzel s sabo v gostilno in sem kaj zaigral. Jaz sem pil sok, ate pa pivo, a jih nikoli ni mogel spiti toliko, kot so jih prispevali moji navdušeni poslušalci.«

Ker so doma videli, kako zelo obožuje igranje na harmoniko, so mu za 17. rojstni dan kupili čisto novo Rutarjevo harmoniko. To je bilo darilo, ki ga je bil najbolj vesel. »Leta 2000, ko sem bil star 12 let, smo s Štajerskimi baroni zmagali na Ptujskem festivalu. Zaradi glasbe sem pustil celo nogomet, v katerem sem bil zelo uspešen. Mislim, da sem se prav odločil in ostal zvest harmoniki in glasbi.«

Saša je na enem od nastopov opazil Boštjan Romih in ga predstavil Jožetu Potrebuješu, ki ga je povabil na avdicijo za narodno-zabavno oddajo Pri Črnem Petru. V lik gasilca Saša se je odlično vživel. V omenjeni oddaji pa je spletel prijateljsko vez tudi z Jasno Kuljaj. »Jasna mi res veliko pomagala. Poučila me je, kako se je treba vesti, ko vodiš resno prireditev. Med nama je posebna energija in zase pravim, da sem kralj njenega kavča, sicer pa je tudi ona že prespala pri nas, ko je imela v bližini nastop.«

Čeprav je humorist, se na vsak nastop temeljito pripravi. »Najprej poskušam izvedeti čim več o slavljencu, podjetju oziroma naročniku. Vedno se šalim na svoj račun in nikoli na račun naročnikov. Na nastope me vedno vozi oče Franc. Gorivo plačam jaz, pa še 50 evrov mu dam za nagrado in tako sva oba zadovoljna. Včasih imam kar tri nastope na dan, in čeprav trajajo 30 minut, je lahko zelo naporno,« še pojasni.

Veliko časa mu vzame tudi sodelovanje v narodno-zabavni oddaji Orfejček na Radiu Ptuj. »Dolga leta sta jo vodila Luka in Pepe in postavila sta res visoke standarde. Zdaj humoristični del in izzive na družbenih omrežjih vodim jaz, Barbara Gračnar pa poskrbi za tisti bolj resni del oddaje. Pri delu uživam, a ga po drugi strani jemljem zelo resno.«

Pri Dobnikovih so zelo povezani tudi s Saševo starejšo sestro Anjo, ki kljub cerebralni paralizi hodi v službo in živi na svojem. »Meni pa je najlepše v Hotelu mama, kjer je vedno na mizi kaj dobrega za pojesti. Mama dela v vrtcu kot kuharica in se spretno suka okoli štedilnika, oče pa skrbi za vrt. Na obrobju naše vasi na vrtu vsak dan po službi preživi vsaj dve uri. Rad ima vrtnarjenje, in ker gojenju zelenjave nameni veliko pozornosti, so rezultati očitni. Čeprav sem zaprisežen mesojedec, rad zraven mesnih jedi pojem tudi zelenjavo.«