»Od nekdaj me je zanimalo več področij, slovito glasbeno akademijo Berklee v Bostonu pa sem imel dolgo za nedosegljive sanje. Šele ko mi je pokojna babica rekla, naj sledim srcu in poskusim, sem se prijavil na avdicijo, bil sprejet ter prejel tudi zajetno štipendijo, kar mi je omogočilo odhod na študij v ZDA,« se svojih začetkov spominja Žiga Pirnat. »Čeprav sem oboževal poustvarjanje mojstrovin na klavirju, imel kar nekaj večjih nastopov ter prejel tudi nagrade, pa sem že od začetka rad improviziral in skladal svoje skladbe.«

Pred odhodom v Ameriko se je v Sloveniji ukvarjal s čisto drugim poslom. »Zaposlen sem bil na ministrstvu za zunanje zadeve, najprej kot pripravnik, nato kot diplomat. Mednarodni odnosi, kulture, jeziki so moja druga velika ljubezen.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Challe Salle bo spet postal očla

Glasbenik je z ženo Yvonne potrdil, da v letu 2025 prihaja dojenček.

Odhod v tujino za nikogar ni preprost.« Seveda je domotožje tudi po vseh teh letih prisotno, a je zdaj precej lažje, saj so ZDA postale moja druga domovina. Najbolj pogrešam bližnje, še zlasti svojo ljubo nečakinjo, ki je dopolnila štiri leta. Pa tudi slovenske hrane in narave se nikdar ne branim. Moje vračanje v Slovenijo je povezano s projekti. Zadnje leto, dve sem bil v Sloveniji malo več časa zaradi raziskovalnega dela in pisanja doktorske disertacije. Sicer pa poskušam priti na kratko vsaj dvakrat na leto. Še vedno je poseben občutek, ko skozi okno letala zagledam domače gore, polja, gozdove.«

Poleg študija ga je v tujino vleklo še vse kaj drugega.« Zagotovo dejstvo, da stvari, ki jih rad počnem, v Sloveniji preprosto ne bi mogel početi oziroma bi se z njimi le stežka preživljal. Priznam pa, da po nekaj tednih v Sloveniji pogrešam tudi Združene države.«

Zdaj ceni marsikaj, kar se mu je zdelo prej samoumevno.« Vidim veliko stvari, ki bi jih lahko v Sloveniji počeli bolje. Se mi pa nedvomno še bolj upira pregovorno slovensko pritoževanje, kaj vse je narobe in kako slabo nam gre. Morda bi moral vsak Slovenec za kako leto v tujino. Posplošeno povedano, gre za dve družbi, ki sta si zelo različni. Ameriški individualizem, kjer je vsak sam zase, nasproti slovenski družbi, kjer dajemo neprimerno večji poudarek skupnosti, družbi. To pomeni, da ti v Ameriki s trdim delom, idejami, talentom veliko laže uspe, premikaš mejnike na svojem področju, iz nič lahko hitro zaslužiš zelo veliko denarja, a hkrati prav tako v hipu ostaneš sam in brez vsega. Od tod izvira tudi ta izjemna družbena neenakost, ki je v ZDA dosegla tako visoko stopnjo, da zdaj zavira že sam razvoj in spodjeda »ameriške sanje«. Po drugi strani imamo v Sloveniji še vedno eno najnižjih dohodkovnih neenakosti. Drug primer, ki ga rad omenim, je zdravstvo. Čeprav v Sloveniji večkrat slišimo, da je z našim zdravstvom vse narobe, menim, da Slovenci še vedno sodimo med nekaj odstotkov ljudi na tem planetu z najboljšim dostopom do zdravstvenega varstva. V ZDA imajo dostop do res vrhunskega zdravstvene oskrbe le tisti, ki si jo lahko privoščijo. Neredke so zgodbe o ljudeh, ki so umrli, ker kljub zavarovanju niso imeli sredstev za drago zdravljenje. Za rutinsko operacijo slepiča so mi na primer v ameriški bolnišnici pred nekaj leti zaračunali 100 tisoč dolarjev. Šele po mesecih pregovarjanja, ko sem jim dokazal, da napake v zaračunanih postavkah mejijo na goljufijo, so se pogodili za 20-krat nižjo vsoto. Po drugi strani – mar veste, da je pričakovana življenjska doba v ZDA nekaj let nižja kot v Sloveniji, umrljivost dojenčkov ob rojstvu pa trikrat višja? Vse to kaže, da imamo veliko boljši zdravstveni sistem, kot se nam zdi.«

Žiga živi Los Angelesu, kar so sanje številnih zemljanov. » Los Angeles je razvil današnjo podobo šele v 20. stoletju z neverjetnim razcvetom filmske in glasbene industrije. Še danes velja za mesto priseljencev, ki se ob praznikih izprazni, saj ima večina prebivalcev družine drugje. A hkrati je skozi desetletja razvil poseben pridih mesta, v katerega se zgrinjajo milijoni ljudi, ki si želijo uspeti. Čez dan na primer strežejo v restavraciji, popoldne pa hodijo na vse mogoče avdicije za filme in čakajo na svojo priložnost, čeprav jo na koncu dobi le nekaj odstotkov med njimi. Mislim, da sliko tega posebnega duha Los Angelesa nazorno prikaže film La La Land. Ko sem se udeležil predoskarjevskega ogleda tega filma skupaj z režiserjem, skladateljem in drugimi ustvarjalci, nam je bilo vsem prisotnim jasno, da bo film pobral veliko nagrad, ker se bo v njem našla večina glasujočih članov Akademije.«

Presenetljivo je, kakšen odnos imajo Američani do izobrazbe, čeprav jemljejo posojila, da otroke izšolajo. »Vsaj na mojem področju, pa tudi marsikje drugje, izobrazba pomeni bolj malo – veliko pomembnejše je, kaj pokažeš pri svojem delu. Priložnosti in nekaj sreče pa seveda štejejo tako kot povsod drugje.«

Žiga je bil v studiih, kjer so snemale res velike svetovne zvezde. »Priznam, da sem se teh historičnih lokacij zdaj že kar navadil in mi je pomembneje, s kakšno ekipo delam v njih, ker še tako dobra akustika in zgodovina sami ne moreta ustvariti dobrega posnetka. Se pa včasih še zazrem v kakšen podpisan portret na steni in se zavem zgodovine bodisi studiev bodisi drugih stavb, ki jih redno obiskujem. Tako sem na primer pred časom med čakanjem v avtomehanični delavnici ugotovil, da si delim mehanika s Tonyjem Shalhoubom, glavnim zvezdnikom serije Monk.«

Žiga je človek, ki blesti na festivalih in tekmovanjih v Sloveniji. »Že večkrat so me vprašali, kako mi to uspe. Ne vem. Če bi imel kak recept, bi vam ga z veseljem povedal. Morda je edini nasvet, ki bi ga dal, prav to, da ne delaš po receptih, ampak predvsem uživaš, muziciraš, delaš z dobrimi glasbeniki in slediš samemu sebi. Sam se pri pisanju še vedno največkrat zanašam na tisto, kar začutim, zaslišim v trenutku navdiha, četudi je morda v nasprotju s pravili in smernicami, ki sem se jih naučil med študijem ali v praksi. Amerika je postala in bo ostala moj dom tako kot Slovenija. Kako pa bo čez leta ali desetletja, pa še ne razmišljam.«