Dadi Daz je mladost preživel v Medvodah. »Oče je igral gusle, črnogorsko nacionalno glasbilo. Kot otrok sem bil zelo sramežljiv, imel sem tremo pred nastopi. Samo doma pod tušem sem lahko prepeval,« se spominja in priznava, da zaradi tega njegovi glasbeni začetki niso bili ravno obetavni, vse dokler ga ni leta 1983 devet let starejša sestra peljala na Radio Glas Ljubljane: »Imeli so avdicijo za evrovizijski komad, kot nekakšne karaoke, za pesem Džuli Danijela Popovića. Prijavilo se je več kot tristo otrok in jaz sem zmagal. Za nagrado sem prejel ploščo Danijela Popovića in plaketo.«

Od takrat dalje je vedel, da ima dober posluh, postal je samozavestnejši, in kadar so bili kje v družbi, so vsi želeli, da jim kaj zapoje. Njegova glasbena pot se je potem le še nadaljevala: »Ko sem imel štirinajst let, me je klaviaturist Aleš Bartol peljal na vaje z live bendom Black Vidow, ker je šel njihov pevec v vojsko. Eno leto sem imel časa, da se naučim peti, in sem nato obdržal svoje mesto v skupini. Nastopali smo po Sloveniji, v diskotekah in na festivalih. Igrali smo rock glasbo, Bon Jovija, Van Hallna, Deep Purple in Whitesnake. To je bilo nekaj let, od leta 1988 do 1991, potem smo šli vsak svojo pot. Jaz sem šel v skupino Charel in potem v vojsko pri osemnajstih letih. Ko sem prišel iz vojske, sem šel pa k Igorju Potočniku v studio in posnel priredbo pesmi Always skupine Bon Jovi. Prevedel sem jo v Vedno in začel samostojno kariero. To je bil velik hit, peli so jo tudi na karaokah, ki jih je vodila Deja Mušič. Nato me je Zvone Hranjec, kitarist skupin Chateau in Šank rock, povabil k sodelovanju in sva posnela skupno ploščo pod imenom Daz, kar je pomenilo okrajšavo od Dadi and Zvone. Ampak potem sem obdržal Daz kot priimek oziroma kot umetniško ime in dodal Dadi, Dadi Daz. Tudi numerološko in energetsko naj bi bilo ime dobro, zato sem ga obdržal.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Vrsta uspešnic

Z Zvonetom sta se nato sicer prijateljsko razšla in prvo ploščo je izdal pod imenom Dadi Daz. Ploščo je naslovil Mamin sin, na njej so bile same uspešnice: Srečen, Podoben sem zmaju, Mamin sin, Vedno, Ko se stopil bo sneg. Leta 1996 je prišla še pesem Oprosti mi. Kljub številnim uspešnicam pa Dadi ni nikoli tekmoval na festivalih, niti na Emi: »Nastopil sem, recimo, le na festivalu Muf + Voban v Zrenjaninu v Vojvodini in tam dobil nagrado. Do tekmovanj mi ni. Vedno sem delal glasbo z dušo, se trudil in bil vesel, če je bilo ljudem všeč. Če postrežem ljudem s kakšnim hitom, sem najsrečnejši.« Njegova zadnja pesem je Vračam se domov, velik odziv pa je dosegla tudi priredba pesmi Jabuke i vino, ki se je zelo prijela v nekdanjih jugoslovanskih državah. Posnel jo je v duetu s hrvaško pevko Suzano Anno.

Večni otrok

In kaj počne Dadi, kadar ne poje? Sprošča ga vožnja z njegovim električnim motorjem po Ljubljani in bližnji okolici. Je strasten navijač slovenskih pa tudi balkanskih reprezentantov. Vedno, kadar ima čas, pa se rad tudi vrti po kuhinji. »Rad kuham in z jedmi razvajam svojo drago. Sem specialist za čorbe in omake,« se pohvali.

Že nekaj let je srečen z življenjsko sopotnico Nado, družbo pa jima dela še hišni ljubljenček Bon Jovi, oziroma je, potem ko so ugotovili, da je mačka, postal samo Jovi. Je mačka pasme ragdoll, izjemno crkljiva in inteligentna, res prava domača ljubljenka. Dadi sicer zase pravi, da ne more verjeti, da je star že petdeset let: »Ne počutim se nič drugače. Počutim se tako kot pri 49 letih ali pri 18. Po tem se vidi, da sem mlada duša, otrok po duši. Počutim se kot otrok, kot da sem star 14 let. Še vedno obožujem znanstvenofantastične filme in stripe Marvel in to se ni spremenilo do danes.«