Ste pred snemanjem filma pomislili, kako bi bilo, če bi ostali brez spomina?

Seveda sem razmišljal tudi o tem. Mislim, da je spomin nekaj, kar nas definira, kar gradi našo identiteto in je ključni del našega osebnega bistva. Brez spomina si le lupina brez vsebine. Bilo bi mi grozno, če bi izgubil spomin.

Imate kakšno obdobje v življenju, ki bi ga z veseljem izbrisali?

Vse, kar se mi je v življenju zgodilo, me je zaznamovalo in oblikovalo v osebo, kakršna sem danes. Absolutno ne bi spreminjal ničesar v preteklosti, sploh pa bi ohranil prav vse manj prijetne dogodke in spomine, ker so me največ naučili.

Ste dolgo razmišljali, ali boste sprejeli vlogo ali ne?

Za vlogo v filmu sem moral opraviti avdicijo. Zmotno je mišljenje, da vloge do nas kar prihajajo, kot reklame v nabiralnike. (smeh)

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Režiser in scenarist se je lotil res zanimive tematike – spreminjanja in pozabljanja zgodovine. Ampak verjetno ste med pripravami na snemanje bolj razmišljali o zgodovini junaka, ne pa toliko o širši sliki, o družbi brez zgodovinskega spomina, je tako?

Morda film govori tudi o tem, kar ste omenili, vendar skozi ožjo družbeno shemo malega mesta in njegovih ksenofobij, rasizmov in preostalih -izmov. Predvsem je zame to film o odpuščanju in sprejemanju. Najprej samega sebe, najbližjih in okolice. O spoprijemanju s strahovi, ki nam hromijo komunikacijo, postavljajo zidove, in seveda o preseganju teh. Veliko smo razmišljali tudi o širši sliki in vseh prispodobah, ki jih skozi intimno Rokovo zgodbo slikamo na družbo. To je naše delo in v čast mi je bilo sodelovati pri filmu, ki odgovorno in občutljivo nagovarja današnji čas.

Igralci običajno pravijo, da morajo sprejeti vsak lik, tudi če je negativen. Kako vi gledate na Roka?

Prav nič nimam proti negativnim likom. Običajno jih je celo bolj zabavno igrati, ker ti dopuščajo večjo svobodo in omogočajo izkušati stvari, ki so običajno prepovedane. Sicer pa ne verjamem v črno-beli svet. Liki so ljudje iz mesa in krvi, ljudje pa smo marsikaj. Predvsem pa nismo ali samo dobri ali samo slabi. Največkrat smo vse v enem. Tudi Roka smo poskušali predstaviti v vsej njegovi kompleksnosti. Sam v njem ne vidim ničesar negativnega, prej upanje, da kot ljudje vendarle imamo možnost, da se v življenju odločimo za pot, ki vodi stran od sovraštva, strahu in diskriminacij.

Imata s filmskim junakom kaj skupnega?

Z Rokom si deliva telo in kar nekaj drugih stvari. (smeh) Sem pa prepričan, da imam sam boljši smisel za humor.

Kako ste se ujeli z ekipo in soigralci? Zasedba je res vrhunska.

Zasedba v filmu je res vrhunska, začenši z Natašo Barbaro Gračner, ki je izjemno upodobila Rokovo mamo. Tu je Timon Šturbej, ki igra mojega brata in je gotovo eden najprodornejših mladih igralcev pri nas, nedavno tudi dobitnik nagrade Shooting Stars v Berlinu. Živa Selan, ki se je spomnimo iz serije V dvoje in recimo iz filma Ne bom več luzerka, igra mojo punco in sodelovati z njo je bilo nekaj najbolj naravnega in sproščenega. Končno sem imel priložnost deliti si platno s svojim dobrim prijateljem in sošolcem Jurijem Drevenškom, ki je tudi eden naših najprodornejših igralcev v tujini. Tu so še Benjamin Krnetić, Tamara Avguštin in Blaž Setnikar, ki vsak pustijo svoje sledi in pomembno vplivajo na zgodbo filma. Sodelovanje je bilo krasno, z veliko zaupanja in ustvarjalne svobode, ki nam jo je omogočil režiser Marko Šantić, ki je poleg Gorana Vojnovića in Sare Hribar tudi eden izmed scenaristov filma. Produkcijska hiša Vertigo ter njena producenta Danijel Hočevar in Zala Opara sta poskrbela za kar najboljše razmere in izkoriščam priložnost ter se jima zahvaljujem za zelo profesionalen pristop do vseh produkcijskih vidikov realizacije filma, ki je bilo res na nivoju. Hvala tudi hrvaški strani ekipe na čelu z Ivanom Zadrom, direktorjem fotografije, ki je z ekipo vizualno ujel zadušljivo jeseniško vzdušje. In navsezadnje hvala mestu Jesenice in njenim prebivalcem za topel sprejem in vso pomoč.

O snemanju običajno slišimo, kako je bilo premalo časa, premalo sredstev … Kakšno je bilo to snemanje za vas?

S produkcijskega vidika je bilo snemanje res dobro organizirano in izpeljano. Zaradi pandemije smo imeli na voljo več časa, več miru in bolj temeljite predpriprave kot običajno. Snemanje je trajalo dobrih 30 dni, večino smo posneli na Jesenicah pozimi leta 2021. Jaz sem snemal prav vsak dan in neizmerno užival kljub mrazu in težki temi.

Zagotovo ste eden od najbolj priljubljenih, iskanih igralcev v tem trenutku. Kaj vam prinaša tak slovenski zvezdniški status?

Oh, nič posebnega. (smeh) Sem pa tja me kdo ustavi za kakšno fotografijo, to je pa to. Kar zadeva delo, pa mislim, da ni nekih sprememb. Še vedno se je treba vsak dan znova dokazovati, kar se mi zdi edino prav.

Delate tako v gledališču, na televiziji kot v filmu. Bi se morda posvetili samo enemu mediju?

Ne bi. Najbolje mi je kombinirati. Težko bi brez teatra, ki mi omogoča največ svobode in predvsem stik z občinstvom. Obožujem snemanja in njihov ritem ter tudi to, da ko nekaj narediš, ko nekaj posnameš, se ti nikoli več ni treba vračati nazaj, temveč greš samo naprej.

Je še vedno televizija tista, zaradi katere vas najbolj prepoznajo v javnosti?

Absolutno je še vedno televizija tisti medij, zaradi katere me ljudje prepoznajo. Sploh ker nimam družbenih omrežij. (smeh)

Bi rekli, da je ena vloga dovolj, da se dobro pozicioniraš, ali se je treba tudi po nagradah še kar dokazovati?

S čisto vsako vlogo sem vedno znova na začetku. Nič, kar sem naredil včeraj, mi ne zagotavlja uspeha jutri kar tako. Vsakič znova se moram poglobiti, zakopati vase in imeti odprto srce, drugače ne znam, drugače ne gre.