Na letošnjem, že 20. izboru Femme fatale sodeluje osem usodnih Slovenk, vsaka uspešna na svojem področju. A le ena bo konec maja na gala prireditvi izbrana za najbolj usodno žensko leta 2024. Med kandidatkami je tudi igralka Aleksandra Balmazović, ta čas jo lahko gledamo v seriji Skrito v raju, ki pravi, da je najboljše fatalno orožje vedno nasmeh. Svoj glas za svojo favoritinjo lahko oddate TUKAJ. 

»O tem ne sodi ženska, ki velja za fatalko, o tem (pre)sodijo drugi. Moški, ker jo idealizirajo in mislijo, da si jo želijo, ženske, ker mislijo, da jih ogroža, a so hkrati očarane nad vtisom in vplivom, ki ga fatalnost nosi,« o fatalnosti razmišlja igralka.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kako bo talentka Kira skočila iz nevidnega oklepa treme?

Kirina največja ovira je trema, ki je tako velika zlasti zaradi odgovornosti, ki jo čuti. Kakšne stiske doživlja in kako si bo pomagala?

Aleksandra dodaja, da se fatalka ne zaveda svojega vpliva in se ne trudi, da bi to bila. Je ženska, ki se dobro pozna in se zaveda, da je resničnost samo ta, ki jo ustvari sama. Pozna se dovolj dobro, da je neobremenjena z okolico, mnenji in pričakovanji drugih. Ima vsebino. Vsi mislijo, da jo dobro poznajo, a je nihče ne pozna zares.

In kdaj se sama počuti najbolj fatalno? »Fatalnost, seksapil sta v očeh drugih. Lahko se počutim zadovoljno, polno, srečno, žareče, iskrivo, igrivo, zapeljivo, prisotno, energično, fatalno ne. Najbolj polno se počutim, ko se prepustim trenutku v zavedanju, da je vse točno tako, kot je v tem trenutku najbolje zame in za vse vključene. Ko z minimalističnim dejanjem svojega mikrosveta prispevam k boljšemu svetu. Ko sem hvaležna za vsak dan.«

Smejati se v prevelikih količinah

Najmanj fatalno pa se počuti, ko ji ne uspe premagati lastne nečimrnosti. Ko se za rešitev pojavi težava, in ne obrnjeno. Aleksandra živi po principu biti avtentičen, poslušati sebe. Smejati se v prevelikih količinah in nikoli ne izgubiti igrivosti in radovednosti. In ne jemati sveta in predvsem sebe preveč dramatično.

In kaj bi poudarila kot svoje fatalno orožje? »Orožje? Za zmesti nasprotnika in za samoobrambo enako: nasmeh. A o učinkovitosti morajo soditi drugi,« v smehu odvrne. Glede svoje največje razvade pravi, da je v resnici nima. »Prej bi rekla, da poskušam preseči in premagati samo sebe v 'potrebah', majhnih odvisnostih, in se navaditi, da razvajajoči rituali niso nujno rutina, ki ubija vsako strast. Šport v vseh oblikah pa je stvar, brez katere bi težko shajala in obdržala mentalno-psihično higieno.«