Ko je bila njegova kariera na vrhuncu, Slavko Ivančić ni preživel toliko časa doma: »Vedno sem bil naokoli, nisem mogel biti pri miru. Doma so me bolj malo videli in moji domači so bili tega vajeni. Ampak to se je spremenilo že pred leti, sploh pa po prometni nesreči.«

Od prometne nesreče, v kateri bi glasbenik skorajda izgubil življenje, zdaj mineva že devet let. Tistega usodnega dne mu je pot, ko se je vozil s skuterjem, prekrižal italijanski voznik, ki se je z osebnim vozilom nepravilno vključeval v promet v Luciji. Zaradi hudih poškodb glave je bil dva meseca v komi v bolnišnici, potem je sledilo dolgotrajno okrevanje. Danes pravi, da je v redu, da pazi na svoje zdravje in upošteva zdravniška navodila: »Živim zdravo. Skrbim za svoje zdravje. Več sem doma in držim se zdravnikovih navodil. Grem tudi na jutranje sprehode, saj mi zelo pomagajo. Sploh po zadnji operaciji, ki sem jo imel na nogi.« Lani septembra ga je namreč doletela še ena nesreča. Tako nerodno je padel na nekem parkirišču, potem ko se je spotaknil, da si je zlomil stegnenico. Kar dva meseca okrevanja sta ga čakala v bolnišnici Izola, a kot pravi, je zdaj to že za njim in se še bolj posveča razgibavanju in sprehodom: »Je zaceljeno, a čutim malo razlike od prej. Prej sem norel in skakal, danes tega ne počnem več.«

Lepe besede najde tudi za naše zdravstvo: »Naša medicina je vrhunska. V Izoli v bolnišnici so vsi zelo prijazni. Ne razumem ljudi, ki so nestrpni. Meni nič ni težko, tudi če čakam na zdravnika. Pol ure, eno uro, ni problem, pač počakam. Moram reči, da so moji zdravniki enkratni. Dobro poskrbijo zame. Čeprav je seveda najbolje imeti z bolnišnicami čim manj opravkov.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kako bo talentka Kira skočila iz nevidnega oklepa treme?

Kirina največja ovira je trema, ki je tako velika zlasti zaradi odgovornosti, ki jo čuti. Kakšne stiske doživlja in kako si bo pomagala?

Ponovno zaživel

Slavko odkrito priznava, da se mu je življenje po vseh nezgodah spremenilo: »Drugače sem začel razmišljati. Od nekaj 'kvazi prijateljev' sem se raje poslovil, ohranil pa tiste vrhunske. Doma se rad usedem za klavir in zaigram. Pomagam ženi Ireni, pri čemer koli potrebuje pomoč, pri pripravi kosila in drugih gospodinjskih opravilih.«

Njegov vsakdan se začne zgodaj zjutraj, takoj po 8. uri: »Takrat se začne vse odvijati. Na terasi popijem kavo, uživam v razgledu na zaliv, na Savudrijo. Ne bi mogel živeti v Ljubljani. Jaz moram čutiti in videti morje. Zjutraj vstanem, grem na teraso in gledam morje. Nič posebnega, ampak ne morem zbežati iz tega karakterja in morske duše. Počakam poštarja, ki mi prinese Primorske novice, uživam v branju. Nato greva z ženo na sprehod.«

Žena Irena mu je v veliko oporo. Slavko pravi, da skrbi zanj na vseh področjih, je njegova prava desna roka in vedno se lahko zanese nanjo: »Nimava kakšne posebne rutine. Dovolj nama je že, da skupaj gledava kakšno zanimivo oddajo po televiziji v miru. To so najini trenutki.«

Še danes pa se rad spominja dni, ko jo je spoznal: »Ko sem spoznal Ireno, sem poklical svojo mamo, zdaj je žal že pet let pokojna, in ji rekel: 'Čez dva dni pridem domov, ampak ne bom prišel sam. Pripeljal bom punco.' Takoj sem jo šel predstavit mami. To je lepa zgodba.«

To so bili tudi časi, ko Portorož še ni bil tako množično obiskan kot danes, čeprav je že v nekdanji Jugoslaviji veljal za turistično destinacijo. Slavko je Ireno spoznal konec 70. let, ko je nastopal v Bernardinu v tamkajšnji diskoteki. Iz Crikvenice je hodil ob koncih tedna nastopat v Portorož. Zdaj sta skupaj že 40 let, a obletnic ne praznujeta: »Dovolj je, da jo imam zraven sebe in ona mene. To nama zadostuje, na potrebujeva ceremonij. Veste, Irena je bila prej učiteljica razrednega pouka. In ko se danes sprehajava po Portorožu, jo ustavljajo nekdanji učenci in jo pozdravljajo. Radi so jo imeli. Prekrasna je.«

Družina mu pomeni največ

Slavko je sploh zelo ponosen na svojo družino: »To sem si vedno želel in to imam. Samo družino, čisto osnovno, a zame sveto. Zelo dobro delujemo skupaj. Sin Marko in hči Iva imata že svoje otroke. Imam tri vnuke – Marino, Jureta in Milo. Živim prekrasno življenje.«

Ponosen je, da sta se nekaj glasbenega navdušenja navzeli tudi vnukinji: »Z Marino že kdaj skupaj zaigrava, jaz na klavir in ona na flavto. Obiskuje glasbeno šolo. Tudi o teoriji se kaj pogovarjava. Ampak teorija je kruta, tudi jaz se nisem rad učil teorije. Marina je bila stara komaj tri leta, ko je z mano na odru zapela Murenčke. Mila pa poje v zboru, in ko jaz zapojem, tudi ona zapoje zraven.«

Legendarnega pevca letos čakata še dve obletnici, ki ju ne bo mogel kar spregledati. Konec novembra bo dopolnil 70 let in proslavil 50 let glasbene kariere: »To je lepa stvar. Nič ne hitim. Razmišljam že, nekaj bom naredil, a ne prehitevam. Letos točno na moj rojstni dan 28. novembra imam koncert v Avditoriju v Portorožu. Zadovoljen sem, ko so ljudje okoli mene. To je moje življenje.«

 Prispevek je bil objavljen v reviji Lady, št. 29.