Pri babici je kot mali fantič preživel skoraj tri leta, zato sta takrat zgradila poseben odnos, ki ga negujeta in cenita še dandanes. Ker živita v bližini, se Klemen do nje zjutraj peš s svojim kužkom odpravi vsaj štirikrat tedensko. Skupaj spijeta kavo in poklepetata, kar je postala njuna rutina. Babica njegovih podkastov, po katerih ga sicer pozna večina, ne gleda, saj raje spremlja televizijo. »Veliko mi je dala, tudi popotnic za življenje. Ena teh je pomen in vrednost družine. Smo namreč velika družina in navado imamo, da se vsako leto za božič dobimo pri njej. In če se postavim v njeno kožo: kako lepo je, ko se uzreš po sobi, v kateri je dvajset ljudi in v kateri živi toliko življenj, ki izhajajo iz tebe kot osebe … To zares šteje in nekoč si tudi sam želim tega občutka,« razloži.

Čeprav Klemen ne spremlja nobenega športa, si je v mladosti želel postati nogometaš. Pravi, da mu kot otroku v šoli ni šlo najbolje, zato se je počutil neumnega. Vedel je, da mora narediti šolo, če želi v življenju nekaj doseči, a si o tem ni upal sanjati.

Otroška travma

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kako bo talentka Kira skočila iz nevidnega oklepa treme?

Kirina največja ovira je trema, ki je tako velika zlasti zaradi odgovornosti, ki jo čuti. Kakšne stiske doživlja in kako si bo pomagala?

»To je bila moja travma, zaradi katere sem imel občutek, da se moram še bolj dokazati družbi, da vidi, da sem sposoben. Če bi verjel ideji, da nisem pameten, bi namreč moje življenje lahko zavilo v popolnoma drugo, celo napačno smer. A sem imel srečo,« razmišlja. Bil pa je zelo radoveden. Takrat še ni bilo interneta, ki danes poteši vsako človeško radovednost, zato se spominja, kako je bilo, ko so ga v nekem trenutku začeli navduševati papagaji: »Odšel sem v knjižnico, po dolgem in počez prebral vse knjige o njih in ga nato tudi imel«. In prav ta radovednost ga spremlja še dandanes, ko ga je povsem prevzela umetna inteligenca. S prijateljem snujeta novo podjetniško zgodbo Astra AI, v kateri umetna inteligenca prevzame vlogo inštruktorja matematike. »To, da bi lahko umetna inteligenca spremenila šolski sistem in način poučevanja, se mi zdi največji prispevek k družbi. Vsak otrok bi imel popolnega inštruktorja oziroma učitelja na voljo 24 ur na dan, kar pomeni, da bi vsak posameznik lahko razvil vse svoje potenciale in se noben otrok ne bi več počutil neumnega,« razloži.

Zanimiva je bila tudi njegova izkušnja, ko je kot 15-letni deček prek študentskega servisa delal v nočnem lokalu. »Vse je bilo legalno, le alkohola nisem smel točiti. Čeprav bi se marsikateremu staršu ta izkušnja zdela tvegana, sem zelo hvaležen mami, da mi je pustila. Prav to delo mi je dalo samozavest za nadaljnje socialne interakcije. Ker imaš toliko stikov z najrazličnejšimi ljudmi, izgubiš strah pred tistimi, ki jih ne poznaš, kar je pogosta težava današnje mladine, saj je socialne tesnobnosti vse več.« Kadar je zabredel v težave, jih je Klemen trmasto reševal sam. »Vedno sem po moško stisnil zobe. Mi je pa zelo pomagala tudi psihoterapija, ki sem jo nekoč obiskoval. To pomeni, da človek želi delati na sebi.«

Potovanja v dežele so potovanja vase

Posebna in številna so tudi njegova potovanja. »To, da sem se pri 20 letih prvič sam odpravil v svet, je s seboj prineslo veliko izzivov, strahu, preizkušenj, a prav poti so me najbolj zaznamovale in izoblikovale.« Čeprav so ga pozneje občasno spremljale tudi bivše partnerice, Klemen pravi, da je potovati sam nekaj posebnega. »Ne gre za boljše ali za slabše, predvsem gre za drugače. Kadar potuješ sam, spoznaš več ljudi, po svetu hodiš bolj odprtih oči, odprte glave in z več radovednega duha. To je tudi priložnost, da bolj pogledaš vase in se soočiš s svojimi notranjimi mislimi in dialogi. Tudi sicer poskušam največ časa in prostora dati tišini. Potrebujemo jo, a jo raje vselej zapolnimo z distrakcijami, ker nam je v njej neprijetno. Pred časom sem prestal 10-dnevno meditacijo v tišini. Tam se zbere veliko udeležencev z vsega sveta. Vzamejo ti telefone, knjige, pisala, bloke in z nikomer deset dni ne smeš ne govoriti ne pogledati ga. Si v stiku sam s sabo in osem ur na dan posvečaš meditaciji. In ko prideš v svoje misli, v svojo tišino, je mučno, ker tega nisi vajen. Iščeš odgovore, koplješ po svojem bistvu, se srečaš tudi s temnimi mislimi, a jim ne moreš ubežati, zato se z njimi soočiš. Soočiš se s tem, kar zares si in na kar pozabljaš v vsakdanjem tempu in načinu življenja. Tako stvarem lahko prideš do dna.« Morda ni naključje, da je njegovemu hrtu, ki ga je med pandemijo rešil iz Španije, ime Zen. »Veliko me je naučil, saj se tudi od njega vsak dan znova učim, da je pomembno biti v trenutku tukaj in zdaj.«

Največji vtis je nanj napravil Laos s svojim mirom, majhnim številom turistov, s francosko arhitekturo sredi džungle. Rad se vrača na Filipine, kjer ga navdušujejo narava in najlepše plaže, medtem ko je Grčija kraj, ki mu je blizu zaradi mediteranskega pridiha in kamor bi se preselil, ko se upokoji. In ko smo ravno pri Mediteranu … Prav mediteranska hrana je ena njegovih najljubših, rad pa si pripravi tudi žar. »Res imam rad hrano. To, da rad jem, me spremlja od nekdaj in se s tem kar malo borim,« se nasmeji. Čeprav je zelo organiziran in pri delu vse vestno beleži v koledar, pa se njegov spontani duh zbudi prav na potovanjih. »Nazadnje se je to zgodilo februarja, ko sem za en mesec odšel v Maroko. Popolnoma brez načrta, brez rezervacij hotelov. Na poti sem pobral štoparja, s katerim sva se v polomljeni francoščini pogovarjala. Svetoval mi je destinacijo, ki je bila oddaljena osem ur prek puščave. Pa sem šel … in se počutil svobodnega kot ptica v zraku.«

Pol leta je živel tudi v Pekingu. »Delal sem kot digitalni nomad in tako sem se s svojo zgodbo prvič začel pojavljati tudi v medijih. Koncept, da obstaja skupnost ljudi, ki z računalnikom pod roko potujejo po svetu in delajo iz vseh mogočih lokacij in krajev, je bil takrat nekaj novega,« se spominja. O tem, da bi se preselil v tujino, ni nikoli razmišljal. »Slovenija ima tako dobro kakovost življenja, čist zrak, lepo okolje za ustvarjanje kariere in družine … Ne vem, ali ima katera država na svetu toliko ravnovesja, kot ga ima naša dežela. In to bi morali veliko bolj ceniti.«

Preplet dveh ekstremov in dveh svetov

Ker Klemen občasno dela tudi kot didžej na tehno zabavah, nas zanima, kako se ta tako nasprotujoča si svetova povezujeta. »Ker sem prvi otrok v družini, sem bil že od malega vajen biti v središču pozornosti. Morda tudi od tu izvira moja osnovna ekstrovertiranost. A če si v življenju preveč ekstremen, te zanima, kako je na drugi strani. In potem hodim malo po eni, malo po drugi poti, z namenom, da bi vmes našel ravnovesje, s katerim lahko krmariš skozi življenje.« Na tej poti ga spremljajo tudi njegovi prijatelji, za katere pravi, da so si zelo različni, saj ga različnost privlači in odpira nova polja za dileme in učenje, enako kot v partnerstvu. »Kritika prijateljev mi največ pomeni. Čeprav je včasih boleča, jo sprejmem. Medtem ko na kritiko ljudi, ki so zgolj opazovalci in nimajo lastne izkušnje – v mojem primeru denimo ustvarjanja – ne dam skoraj nič.« Da pa naš sogovornik veliko na dobro počutje. »Imam osebno trenerko, s katero trikrat na teden vadim v fitnesu in na funkcionalnih vadbah, potem pa je tu še tajski boks za aerobni del. To delam zaradi počutja in stopnje energije, ki jo potrebujem za delo. Če nisem aktiven, sem manj produktiven, kar se mi potem pozna na vseh področjih življenja.« Njegova navada je tudi savna, kamor se, z izjemo poletja, odpravi skoraj vsak drug dan. »Sem že razmišljal, da bi napisal knjigo z naslovom Filozofija savnanja. Govorila bi o stvareh, o katerih tam med meditacijo razmišljam, medtem ko med ohlajanjem prebiram knjigo.«

Ženska energija skozi ples

Čeprav ima kup oboževalk, svojemu videzu ne posveča veliko časa. »V trgovino grem po obleke enkrat na pet let. (smeh) Večinoma nosim črne majice, hlače in superge. Tudi v kopalnici preživim zelo malo časa. Umivanje zob, britje z brivskim aparatom in uporaba šampona 3 v 1, da gre čim hitreje,« se nasmeji. Čeprav trenutno nima partnerice niti ni zaljubljen, ga najbolj navdušujejo ženske, ki se znajo nezavedno potopiti v svojo žensko energijo. »Jaz to vidim v plesu. Če sva denimo s partnerico doma in ona na lepem začne poplesavati, je v tem nekaj neverjetno lahkotnega in privlačnega,« pravi in hkrati priznava: »Lahko sem ekstremen v nekaterih dobrih stvareh in hkrati ekstremen tudi v stvareh, ki nekomu predstavljajo bolečino. Ni lahko biti z mano v zvezi in tega se zavedam. A niti ne vem, ali si tega, da je lahko, želim, ker se prav v ekstremih največ naučiš.« Načrtov za življenje si ne dela, temveč načrtuje le za tri mesece vnaprej. »Trenutno sem osredotočen le na ustvarjanje, a seveda te lahko tudi življenje preseneti …«