»Moji slikarski kolegi so pogosto malo posebni, kot kakšni dvorni norčki, večina je brez denarja … Ni čudno, da je moja mama, ko sem pri osemnajstih rekla, da hočem iti v Pariz študirat, dejala, da to ni pravi poklic. Slikarji so tako in tako sami klošarji, nimajo za kruh – takšni predsodki so bili nekoč, ampak jaz sem vztrajala,« začne pripovedovati svojo zgodbo Irena, ki je kljub vsemu z enosmerno karto brez kakšnih večjih prihrankov odpotovala in začela dejansko na dnu. »Zmeraj sem si izbirala najtežje poti, nikoli nisem iskala bližnjic. Danes greš za 100 evrov v Pariz, takrat pa so bili drugi časi, razdalje so bile večje. Zato je bila moja odločitev res takšna, kot da bi želela na luno. Šla sem tja in bila sama. Spomnim sem, da sem na radiu iskala slovenski program. In ko sem ujela Alfija Nipiča, kako poje Slovenija, od kod lepote tvoje, so mi tekle krokodilje solze zaradi nostalgije za domovino, za domom …« pravi Irena, ki je na začetku svojega bivanja v Parizu slikala pariške klošarje. »Grozno mi je bilo, da človek na pločniku spi na rešetki metroja. Na rešetki pozimi piha ven topel zrak, poleti pa mrzel. Smilili so se mi, zato sem jim kupovala sendviče ali dajala denar. V zahvalo pa so mi pozirali. Presenetilo me je, da so bili med klošarji visoko izobraženi profesorji na akademiji, ne kar neki brezzvezni pijančki, čeprav se tudi kak tak najde vmes.«

Čez noč do uspeha

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kako bo talentka Kira skočila iz nevidnega oklepa treme?

Kirina največja ovira je trema, ki je tako velika zlasti zaradi odgovornosti, ki jo čuti. Kakšne stiske doživlja in kako si bo pomagala?

Irena je imela v Parizu sprva sobico brez gretja in tudi sicer si ni mogla kaj veliko privoščiti. Je pa hitro ugotovila, da gre s študentsko izkaznico lahko brezplačno v Louvre. »In sem hodila tja tako pogosto, da so me že vsi pazniki poznali. Tam sem vse dneve študirala, risala ob največjih draguljih zgodovine umetnosti. Zagotovo se pri mojem slikarstvu pozna vpliv Louvra. Všeč so mi bili detajli – recimo roke Mone Lise, pa sem potem ure in ure gledala in študirala to tehniko. Da je naslikal tako resnično, je potreboval umetnik veliko časa – tako kot jaz, ko sem dva meseca na eni sliki risala samo kocke. Pri abstraktni umetnosti tega ne potrebuješ, rekla bi, da so se umetniki danes polenili.«

Na srečo pa Irena ni dolgo čakala na svoj trenutek. »Moj galerist me je poslal v milansko galerijo, kjer je imel prijatelja. Pa sem malo blefirala, kje vse sem že razstavljala, čeprav je bila to moja prva priložnost sploh. Pred smrtjo mi je rekel, da je vedel, da sem mu nakladala, ampak vseeno mi je dal priložnost in na razstavi dveh pomembnih slikarjev v eni sobi uredil še mojo razstavo. V to galerijo je hodil lastnik Fiata Gianni Agnelli, ki se je tako navdušil nad mojimi slikami, da je pokupil mojo celotno razstavo. To je bilo pred božičem, tako da se mi je zdelo kot pravo darilo. Čez noč sem torej iz faze, ko sem bila lačna, dobila toliko denarja, kot ga še nikoli prej nisem videla na kupu! In sem si kupila športni avto fiat spider, ker se mi je zdelo, da tej blagovni znamki nekaj dolgujem,« se zasmeji Irena, ki se ji je potem kariera vzpenjala zelo hitro, tako da je razstavljala po vsem svetu, celo na Japonskem, in še danes rada vozi športne avtomobile.

Vrt kot navdih

Ko je na svoji prvi razstavi v Sloveniji spoznala svojega moža, se je vrnila v domovino in kmalu postala celo Slovenka leta. Na ta čas nima lepih spominov, saj pravi, da čeprav so jo nekateri kovali v nebo, je bilo tudi veliko takih, ki niso skrivali nevoščljivosti in so bili zelo žaljivi. »Takrat sem razumela, da je boljše biti bolj 'inkognito', in sem pogrešala Pariz, ker si v takem velemestu bolj neopazen.«

Vedno je govorila, da se ne bo poročila in da ne bo imela otrok. A pri poroki se je premislila zaradi človeka, ki je bil desetletja njena desna roka in je skrbel za vse, da se je lahko ona posvečala samo slikanju. »Brez denarja v Parizu res nisem želela še otrok, pozneje pa se je vse tako hitro dogajalo, da bi otroci samo trpeli. Potovala sem s kontinenta na kontinent, razstave so bile vsakih štirinajst dni,« pravi Irena, ki je z možem dolga leta živela v stanovanju v središču Maribora, pred desetimi leti pa sta kupila veliko posest in najprej samo urejala okolico, da sta uživala v svojem botaničnem vrtu. »Obožujem francoske in japonske vrtove, ki so urejeni do zadnje podrobnosti. Ker imam rada skulpture, velikokrat sama vzamem škarje in obrezujem svoj vrt. Tudi to je zame kreacija,« pojasni Irena, ki je pred tremi meseci postala vdova.

Irena od moževe bolezni dalje ne slika. »Picasso je slikal do svoje smrti zaradi notranje potrebe, ki pa je jaz trenutno nimam, ker sem izčrpana. Za ustvarjanje potrebuješ notranji mir, ki ga še nimam. A nikoli ne vemo, kaj bo še prineslo življenje …«

Prispevek je bil objavljen v reviji Lady, št. 31.