Kamenko Kesar je v prejšnjih knjigah opisoval odnose med moškim in žensko, največkrat skozi zgodbe o odnosu z ženo. Tokrat pa se je lotil otrok, svojega otroštva in starševstva. Prej je za pripovedovanje zgodb uporabljal samo humor, v knjigi Veter nad oblaki pa si je ob njem dovolil biti bolj čustven, tako glede odnosa do otrok kot do svojih staršev.

Kamenko se je odločil vstopiti v nekoliko bolj osebna občutja in osvetliti otroštvo iz različnih zornih kotov. »Biti partner, otrok in starš so najpomembnejše vloge v mojem življenju. O odnosih mož–žena sem že veliko napisal, zdaj so na vrsti zgodbe o otrocih in starših. Starševstvo je najgloblja ljubezen in ta odnos je nemogoče zajeti samo s humorjem,« pojasni avtor knjige Veter nad oblaki. »Mislim, da sem ponosen ustvarjalec šopa sivih las, ki so zrasli in izpadli na glavi mojega očeta. Z dogodki bi lahko zapolnil kar nekaj knjig. V osnovni šoli so starši pretkano poskrbeli, da sem bil veliko poletij zdoma, ker so potrebovali počitek od mene. Ponavljal sem drugi letnik srednje šole, kar je družino pripeljalo na rob živčnega zloma. V tretjem letniku sem izvajal akrobatiko z ocenami in še sam ne vem, kako sem prišel čez. Tu so zgodbe o poletnem delu z zaporniki, zažganih palmah, pretepih … ni, da ni. Zdi se mi, da sem živel tisto pravo ulično otroštvo,« se spominja mladosti. »Družini in otrokom sem razkril veliko dogodivščin, tudi tiste, na katere nisem ponosen. Nekaj dogodivščin sem opisal tudi v tej knjigi, tako da bodo še vnuki imeli kaj za zobati. Mislim sicer, da je prav, da otroci vedo. To, da sem njihov 'fotr', še ne pomeni, da moram biti na piedestalu. So pa seveda nekatere prigode, ki jih nikoli ne bom povedal in jih tudi ne bom nikamor zapisal. Vsega pa jim vendarle ni treba vedeti.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Laura: Nik je bil zadnja kaplja čez rob mojim izkušnjam z moškimi

Kar se je zdelo, da bo ostalo skrito, je na plan privrelo v zadnjih dveh dneh. Kaj se je zgodilo med Nikom in Lauro, da je slednja s solzami v očeh stopila pred kamere?

O strahu in obžalovanju

Ko se ozremo nazaj, velikokrat razmišljamo, kaj bi lahko spremenili, tudi Kamenko se je že zalotil v takih mislih. »Starši so mi marsikaj svetovali, a jih nisem poslušal. Morda bi si, če izberem eno stvar, želel okolja, ki bi nas blokovske otroke bolj podpiralo in nas usmerjalo s pozitivnimi prijemi,« pravi in prizna, da je bila zanj največja prelomnica na poti v odraslost, ko je postal oče. »Strahu ob dejstvu, da bom postal oče, ni bilo. Bolj vznemirjenje in veselje. Ob ločitvi pa ni bil prisoten le strah, bil je tornado vseh čustev in ta tornado je zelo počasi bledel in še vedno ni popolnoma izginil.«

V novi zvezi je v paketu z drugo ženo Alenko dobil še dva otroka. »Nikoli se nisem počutil kot rezervni oče, vedno sem bil Kamenko, z vsem, kar to prinaša. Z Alenkinima hčerama imam lep odnos, spoštljiv, takšni sta tudi Neli in Lina do mene. Podpiram ju in jima pomagam, kot bi bili moji. Pri otrocih so se sicer stvari zgodile zelo naravno. Mlajši dve, Tara in Lina, sta bili stari dve in tri leta, ko smo prišli skupaj, in sta praktično skupaj odraščali. Z največjim možnim nasmehom na obrazu povem, da sta najboljši prijateljici, kar je za nas starše čudovito. Starejša Neli in Ian sta imela, ko smo se spoznali, enajst in deset let in imata prav tako lep odnos. Menim, da so otroci potrebovali samo trdno osnovo, za katero pa sva poskrbela z Alenko in zanjo skrbiva še danes.«

Kljub veliki ljubezni do otrok in medsebojni ljubezni sta se Kamenko in Alenka odločila, da svojih otrok ne bosta imela. »Gotovo je bila ta odločitev ena najtežjih, morda tudi ena najslabših, ne vem in nikoli ne bom vedel. Da nimava otrok, sem kriv jaz. Čeprav smo dejansko veliko časa preživljali skupaj, jaz nisem živel s svojima otrokoma, ki ju imam najraje na svetu. Ostala sta pri mami in nismo živeli skupaj. Čez to nisem mogel in zdelo se mi je, da bi izdal otroke in sebe, če bi imel še kakšnega. Na mojo srečo je Alenka razumela. Na koncu sva se strinjala, da je v bistvu izjemno imeti skupaj štiri otroke in da je to čudovita osnova najine družine. Bilo pa bi drugače, če bi se o tem pogovarjala danes in bi bilo še mogoče, da bi Alenka zanosila. V tem primeru bi z veseljem imela skupnega otroka in ta bi bil gotovo zelo zaželen in ljubljen.«

Slab pri nasvetih

Kamenkova najnovejša knjiga ne govori samo o dogodkih in spominih, v njej je tudi veliko razmišljanja o očetovstvu. »Verjetno sem bil podoben vsem drugim staršem. Prebral sem kakšno knjigo, za nasvete povprašal prijatelje in starše. Veliko nasvetov sem dobil tudi kar tako, ne da bi vprašal. A na koncu sem, kot vsi drugi starši, šel skozi to izkušnjo. Doživel sem tudi veliko bolečih izkušenj starševstva in neskončno srečnih trenutkov. Spoznal sem, da nisem naredil veliko ključnih napak in to me pomirja.«

Tako pri aktualni knjigi kot pri drugih se je posvetoval s strokovnjakinjo Melito Kuhar. »Pri sami vsebini nisva sodelovala, mi pa veliko pomenijo pogovori z njo in njeno mnenje. Sam sem zelo slab z nasveti. Ne upam si jih deliti kar tako povprek. Lahko povem, kaj pomaga meni. To sem ugotovil skozi lastne napake. Najboljši sem, kadar sem pristen in predvidljiv. Takrat sem sproščen, zabaven, otroke objemam in sem z njimi. Ne glede na vse pa otrokom postavim meje. Kako sem predvidljiv, lahko pove že ena podrobnost. Ko pojemo kosilo in vsi še sedimo za mizo in rečem 'otroka', najstnici že vesta, kaj ju čaka. Čeprav obračata oči in tarnata, kako se jima godi krivica, medtem že pridno zlagata posodo v pomivalni stroj in čistita mizo.«