Leta 2021 je bila svetovna prvakinja, potem so jo pestile poškodbe, zdaj je spet v pravi formi in pripravljena za naskok na stopničke. Pred kratkim je izšla tudi pravljica Deklica, ki je poletela z mirom, v kateri je predstavljena sladko-grenka zgodba športnice, ki jo odlikujejo vztrajnost, odpovedovanje in pozitivni pogledi v prihodnost.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Zabavna anekdota: Bobovnika zamenjal za voznika buldožerja

Slavko Bobovnik nas zadnja leta ne pozdravlja več s TV ekranov. Čeprav je v penziji, pa ljudem kakopak ni zdrsnil iz spomina. Srečanja z gledalci so sicer lahko tudi nekoliko nenavadna …

Ema Klinec je bila vse od zgodnjega otroštva pripravljena deliti in spremljati kompromise, saj je odraščala v družini petih otrok. »Sem najmlajša, imam dve starejši sestri in dva starejša brata. V naši družini ni bilo nič samoumevno, saj smo se morali boriti vsi skupaj in vsak posebej na svojem področju. Sama sem okusila, kako je, ko te življenje prizemlji, čeprav svoje največje radosti doživljam v zraku, med poleti, ko so misli usmerjene samo v skoke. Pri šestih letih, ko so se moji vrstniki igrali z barbikami in avtomobilčki, sem jaz skakala. Že takrat sva se z bratom igrala vajo imitacije skoka, ki jo delamo skakalci. Gre pa tako, da skakalec počepne, zavzame zaletni položaj, trener ga dvigne v zrak in skakalec leti. Brat mi je nekoč rekel: 'Ema, pojdi na mizo in skoči, jaz pa te bom ujel.' Jaz sem se odločno odrinila, on pa se je ravno takrat odmaknil, zato sem padla po tleh. Tistega dne sva se veliko prepirala, a mislim, da je bil ravno tisti dogodek prelomnica, da sem izgubila strah pred letenjem. Pri trinajstih sem prvič zmagala na državnem prvenstvu v članski kategoriji in takrat sem vedela, da so skoki tisto, kar bo krojilo moje življenjsko pot. Takrat so se začele tudi tekme na višji ravni.«

Mnogim se zvrti, že ko pogledajo skakalnico od spodaj navzgor, tistim, ki se v Planici povzpnejo nanjo, pa se pošteno zatresejo hlače. A kljub temu Emina mama ni bila pretirano zaskrbljena. »Bila je že navajena, saj sta pred mano skakala že brat Gašper in sestra Barbara, jaz sem samo šla po njunih stopinjah. Smučarski skoki so me tako navdušili, da niti pomislila nisem, da bi se ukvarjala s čim drugim, pa čeprav sem imela možnost trenirati tudi kakšen drug šport.«

Tako kot šport prinaša veselje in zadovoljstvo, je lahko tudi krut, še posebno ko se športniki začnejo spoprijemati s poškodbami. »Na prehodu iz osnovne v srednjo šolo sem si prvič poškodovala koleno, drugič le malo pozneje, le mesec dni pred odhodom na olimpijske igre v Sočiju, ki bi se jih morala udeležiti. Takrat sem bila v prvem letniku gimnazije in zame je bila rešitev prav šola. Z učenjem sem si namreč zapolnila glavo, da nisem mislila na druge stvari in obžalovala zamujene priložnosti. Motivacije mi nikoli ni manjkalo, a takrat sem bila res v dvomih, ali se bom po rehabilitaciji lahko vrnila na raven pred poškodbo. A s podporo in vztrajnostjo sem se vrnila na stara pota.«

Ema velikokrat dobiva vprašanja o tem, ali jo je med poletom kaj strah in o čem razmišlja, ko je v zraku. »Bolj kot višine se bojim velikih spuščenih psov, ki jim ne zaupam. Med letenjem pa imam čas zase. Vsakič, ko treniram in mi uspe dober skok, mi to da energijo za ves dan, včasih tudi za ves teden. Takrat me preplavi val zadovoljstva in vesela sem, da mi je uspelo.«

Ema je pred kratkim dočakala tudi izid pravljice Deklica, ki je poletela z mirom, v kateri je govora o pogumu in notranjem miru. »Vesela sem bila te ideje, da bi nastala knjiga in me predstavila nekoliko drugače. Mislim, da sta me avtorica Bojana Fende Habula in ilustratorka Tina Perko predstavili takšno, kot dejansko sem. Jaz sem oseba, ki hitro začuti, če kaj ni v redu. To je po eni strani ovira, po drugi strani pa si želim dopovedati, da je to nekaj, kar me zaznamuje.«