Sedmi junij 1993 je bil najbolj žalosten dan v življenju Biserke Petrović. Na ta dan je v prometni nesreči na avtocesti v Nemčiji izgubila sina Dražena, enega največjih košarkarjev vseh časov. Pravijo, da čas celi rane, vendar pri njej ni čisto tako. »Nekateri so odšli, da bi lahko za vedno ostali,« pravi Biserka, ki se vsa ta leta po sinovi smrti zavzema, da virtuoz Dražen še vedno živi v srcih ljudi in da širi njegovega duha. V Zagrebu je zaživel njen veliki projekt, muzej, posvečen njenemu sinu, v katerem dela tudi njen vnuk, sin Draženovega brata Aleksandra, ki je ravno tako zapisan košarki. Na nedavnem evropskem prvenstvu je bil selektor hrvaške reprezentance. Le malo ljudi bi zdržalo to, kar je Biserka: vsak dan znova se spopada z bolečino ob sinovi smrti, doma pa ima še devetdeset let starega negibnega moža, za katerega želi skrbeti sama in ga noče dati v dom upokojencev. »Nimam pravice, da ravnam drugače, kot da sprejmem ljudi, ki prihajajo v muzej, da bi se naužili Draženovega duha. Sprejmem jih in nočem, da bi si zapomnili, katere medalje vse je osvojil, temveč da bi domov odšli z zavedanjem, kako velik človek je bil Dražen. To mi polni baterije in o vsem tem bom pisala tudi v knjigi,« je povedala jeklena gospa, ki je pred kratkim Draženov dres podarila Goranu Dragiću. Spomin na sina je tudi fizično prisoten v obliki biserne ogrlice z medaljonom. Na njem je Draženova fotografija, od katere se neutolažljiva Biserka nikoli ne loči.