S stališča osebnostnega razvoja je to veliko večji izziv, kot se zdi na prvi pogled. Ljudje namreč precej težko priznamo, da nimamo prav. Razlogi za to so različni. Včasih preprosto ne želimo napraviti vtisa, da smo nevedni, spet drugič se nočemo izpostavljati trdnim dokazom nasprotnih stališč in podobno. Pogosto pa je ozadje takšnega odziva dejstvo, da kritiko in odzive okolice jemljemo preveč osebno.

Popačena slika

Ljudje precej težko priznamo, da nimamo prav. 

Ste že kdaj slišali, da vidimo in slišimo tisto, kar želimo? Prav omenjeni razlogi in pritisk, ki ga v dani situaciji izvajamo sami nase, povzroči, da pogosto slišimo odzive okolice malo drugače, kot so bili izrečeni v resnici. Če je nekdo dejal: »Nimaš prav,« lahko hitro slišimo: »Ti pa nimaš pojma … o ničemer.« Takšen obrat povzroči, da ljudje ne poslušamo, temveč se raje burno odzovemo. Namesto da bi se kaj naučili, se raje branimo.

Kljub vsem informacijam, ki jih imamo v današnjem času na voljo, si mnogo ljudi samozavestno osebo še vedno predstavlja kot nekoga, ki ima vedno prav. Dejstvo, da nekdo nima prav in to tudi prizna, jim pomeni razkazovanje šibkosti in pomanjkanje samozavesti. A je ravno obratno. Samozavestni ljudje priznajo, da nimajo prav, kadar pač nimajo prav.

Vseeno pa bodimo previdni. Ko postanemo v nečem res dobri, moramo biti še posebej pozorni na povratne informacije iz okolice. Saj nas prav kvalitetni odzivi (ki so žal pogosto prav v obliki kritike) lahko dvignejo na višjo raven.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Zakaj so zgodbe tako pomembne za nas?

Dobra zgodba lahko ustvari dober članek, prezentacijo ali nagovor, velja pa tudi obratno. Slaba zgodba lahko uniči še tako skrbno pripravo, odlično izdelano predstavitev ali natreniran nagovor.

Res pa je, da če želimo priznati, da se motimo, moramo vedeti, kdaj se motimo. Da bi bili to sposobni storiti, moramo ohranjati zdravo pamet in jasno presojo. To pa ni vedno preprosto. Ljudje, ki so res dobri v nečem, so bili na svoji poti proti vrhu pogosto izpostavljeni situacijam, ko so bili edini, ki so imel prav. Ostali pa so zavzeto trdili, kako se motijo.

Čim več informacij

A kako vedeti, da se motimo, ko pa vemo, kako pogosto se motijo ostali?

Sogovornika najprej preprosto prosimo, naj nam za svojo trditev poda kakšen dodaten dokaz, nato pa se poučimo tudi nekoliko širše o vsem skupaj. Preberimo si kaj ali pobrskajmo po internetu. Lahko tudi vprašamo znance oziroma ljudi, ki jim zaupamo, o tem, ali se jim zdi, da imamo prav ali ne. Če je le mogoče, je dobrodošel tudi kakšen posvet s strokovnjakom na področju, o katerem pač teče pogovor.

Brez zbiranja dodatnih informacij bomo zelo težko sprejeli objektivno odločitev. Takšno, ki bo res ustrezno odgovorila na vprašanje, ali imamo prav ali ne.

Ob zbiranju informacij in ustvarjanju ozadja za svojo odločitev moramo biti pozorni tudi na naslednjo dimenzijo: Smo kaj takšnega že kdaj slišali? Nam je že kdaj kdo omenil, da nimamo prav? Nam je to že kdo dejal, mi pa smo vseeno do danes vztrajali pri tem, da imamo prav?

Včasih nam pač kdo kaj reče in se nam zdi, da nima prav. Potem pa nam to isto omeni tudi nekdo drug, pa spet ne reagiramo. Arabci imajo zelo zanimiv izrek, ki pravi: če se nekaj zgodi enkrat, ni pomembno. Če pa se zgodi dvakrat, je velika verjetnost, da se bo tudi tretjič. V bistvu gre za malo obrnjen pregovor, ki ga poznamo tudi pri nas: v tretje gre rado.

Kar želim povedati, je, da sicer res ni nujno, da imajo drugi prav zgolj zato, ker menijo enako. Vseeno pa je dobro, da postanemo pozorni in se res poglobimo v zadevo. Kljub vsemu ne rinimo z glavo skozi zid, če nam ni treba. Če vsi govorijo eno in isto, obstaja vsaj možnost, da imajo tudi prav.

Bodimo pozorni

Včasih je namreč pravilno ravno tisto, za kar smo najprej mislili, da ni. Pravimo, da nam vesolje tudi tako omogoči dostop do res velikih draguljev v življenju. S tem se namreč zavemo meja svoje cone udobja in zmožnosti, ki jih imamo in so nam na voljo.

Seveda pa ob tem ne pozabimo na ljudi, s katerimi smo obkroženi. Njihovi odzivi so namreč izhodišče naših nadaljnjih presoj. Razumljivo je, da moramo strementi k temu, da smo obkroženi s kvalitetnimi ljudmi. Le od kvalitetnih ljudi lahko pričakujemo tudi kvalitetne odzive.

 Samozavestni ljudje priznajo, da nimajo prav, kadar pač nimajo prav. 

Ko govorim o kvalitetnih ljudeh, seveda govorim o takšnih, ki so pozitivno naravnani. Njihova vpletenost v pogovor in njihovi odzivi pa kažejo skupni interes, ki ga zasledujejo skupaj z nami.

Tako smo hote ali nehote prišli do kakovosti nas samih. Zelo težko bomo obkroženi z ljudmi, ki ne odražajo nas samih. Če želimo biti obkroženi s kvalitenimi ljudmi, ki nam bodo stali ob strani z zares kvalitetnimi odzivi, moramo biti najprej sami kvalitetni. Vsi zase radi mislimo, da smo prav to. In prav je tako. Le ne pozabimo, da je omenjena kvaliteta sestavljena iz pozitivne naravnanosti, iskanja skupnega dobrega za vse in samozavesti, ki si ne dovoli odklona pri samospoštovanju.

Če imamo prav, vztrajajmo pri svojem. Če pa nimamo, to priznajmo in se iz tega kaj naučimo.