V mojem šparovcu se je v preteklih treh tednih nabralo 50 evrov. Tolikokrat sem namreč grešila. No, če smo ravno iskreni: trikrat sem si privoščila čokolado, enkrat pa večerjo. In vse to se je zgodilo v sedmih dneh. 

Potem pa ...
... je na vrsto prišlo spet tisto druženje s sodelavkami. Pa se prva pohvali: "Jaz telovadim trikrat na teden pred službo." Druga ne reče nič, ampak si samo ogleduje dlani, na katerih ima številne žulje in tarna, kaj ji je tega treba, a obenem zmagoslavno zavrne rogljiček s čokolado. Tretja brez kakršnihkoli zadržkov dvigne pulover in pokaže oprijeto majico, ko prvi dve obnemita: "Vau, ti si pa res pripravljena na poletje. Zaradi tebe se lahko začne že danes. 

Jaz pa ... 
... sem spet stala v kotu in se prerekala sama s seboj, če je čokoladni rogljiček za malico vreden desetih evrov, ki jih bom dala v šparovec, ker bom grešila. In sem zmagala v boju z mamljivo podobo v vitrini naše kavarne. Zmagoslavno sem odkorakala in obenem imela pred seboj podobo sodelavke brez puloverja. Popolno telo. Preprosto popolno telo. 
Tista podoba me je spremljala vse do trenutka, ko sem prispela v stanovanje, obula svoje adidaske in niti za hip odlašala. Poletje je pred vrati. 
Tako sem si privoščila dvourni tek. 

Vsak začetek je težak. In prinese (vsaj) par žuljev
Nisem mogla verjeti sama sebi. Zaradi sodelavke sem vsak dan naslednje tri tedne tekla dlje. Hitreje. Bolj zavzeto. In bolj zagrizeno. Dokler nisem premagala tudi tistih pet žuljev in so se moje noge utrdile. 
V takšnem tempu sem nadaljevala s tako zavzetostjo, da niti opazila nisem, da mi je uspelo premagovati po 18, 19 kilometrov. MENI! Bejbi, ki je še do nedavnega poznala samo hitri tek do avtobusa ali za kakšnim hudim tipom. 

Razdalje, ki so mi vzele sapo
Čez tri tedne sodelavka ni bila več pomembna. Pomembne so bile adidas PureBoost X. Moje zveste spremljevalke. In moj zagon, moj entuzijazem. Ne morem vam opisati občutka, ki ga doživiš, ko veš, da vse sodelavke puščaš za seboj. Tisto, ki 45 minut telovadi pred službo, tisto, ki ima žulje na rokah in celo ta tretjo, ki je sicer suha, a je zadihana že, ko prideva do četrtega nadstropja. Moja volja in zagrizenost sta rasli skupaj z mojo samozavestjo ko sem končno stopila pred ogledalo. Tehtnica ni bila več pomembna. Zato pa so bile pomembne 'depresivne hlače'. ki niso bile več depresivne. Naziv depresivnosti so si namreč zaslužile s tem, ker jih zadnjih nekaj let nisem več spravila na rit. 

In rezultat? 
Pod hlače bi lahko oblekla še dvoje pajkice, pa bi mi bile še vedno prav. #ponosnanase

Končno sem začela delati nekaj zase ... Končno se nisem več zmenila za sodelavke. Ker sem jih že zdavnaj prehitela po levi. 
Hvala, moje adidaske PureBoost X. :) 

Kaj se mi je dogajalo prej?

Vse moje dogodivščine vas čakajo v arhivu Prvo si preberite TUKAJ, drugo NA TEJ POVEZAVI, tretjo na TEM mestu, četrta pa vas čaka s klikom NA TO MESTO.

Se nadaljuje ...