Rak materničnega vratu je bil pred leti med najpogostejšimi rakavimi boleznimi pri ženskah. Ginekologi so bili plat zvona, saj je k njim prihajalo veliko žensk z zelo razvito obliko tega raka, torej takrat, ko so le težko še kaj storili. Zdaj pa kaže, da se je stanje precej spremenilo, in to na bolje. Še več, to se je zgodilo kljub skrčeni pravici do rednih pregledov pri ginekologih.

Tudi Svetovna zdravstvena organizacija ugotavlja, da je v evropski regiji manj zbolevanja in umiranja za rakom materničnega vratu, kar pripisujejo tako presejanju kot tudi boljšemu zdravljenju. Umrljivost je v 30 letih upadla pri ženskah vseh starosti za 31 odstotkov, največ pa je upadla pri ženskah, starejših od 65 let – za 48 odstotkov.

Slovenski podatki so še boljši 

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Simpatična Dalmatinka presenetila z novo podobo

Hrvaška pevka Domenica je javnost tokrat razveselila s čutno balado, za katero številni že pravijo, da je njena najboljša pesem v samostojni karieri.

Statistični podatki registra raka kažejo, da se je v zadnjih desetih letih v Sloveniji skoraj prepolovilo število žensk, ki na leto zbolijo za rakom materničnega vratu. Leta 2003 jih je zbolelo 211 in leta 2015 le še 116. Na začetku šestdesetih let je bil rak materničnega vratu drugi najpogostejši rak pri slovenskih ženskah, danes pa se v tabelah najpogostejših rakov ne pojavlja več. Še nedavno so zbolevale predvsem mlade ženske, v zadnjih letih pa se večina tega raka pojavlja pri ženskah po petdesetem letu starosti. Ženske, ki zbolijo danes, imajo v povprečju boljše petletno preživetje kot ženske, ki so zbolevale pred nekaj leti. Čemu lahko pripišemo tako velike spremembe?

Manj pregledov, vendar tudi manj bolezni 

Še pred ne tako dolgo časa so na raznih konferencah domači in tuji strokovnjaki ugotavljali, da so rezultati zdravljenja v Sloveniji zelo slabi, čeprav smo imeli presejalni program, v katerem z brisom ugotavljajo, kakšno je stanje celic materničnega vratu. Vsaka ženska v naši državi je imela pravico do enega preventivnega pregleda na leto. Potem se je to leta 2003 spremenilo: preventivni pregled iz osnovnega zavarovanja je bil zagotovljen le še enkrat na tri leta. Zato se zdi nelogično, da se je število bolnic hkrati zmanjšalo oziroma da jih zaradi te bolezni umre vse manj – ugotavljajo, da celo za 50 odstotkov manj. Zato smo se pozanimali pri ginekologih, kako si to razlagajo, pa so nas napotili na presejalni program ZORA, kjer nam je nelogičnosti prijazno pojasnila Urška Ivanuš, dr. med., specialistka javnega zdravja. Najprej je razložila, čemu gre pripisati zmanjševanje števila bolnic z rakom materničnega vratu.

Imamo učinkovit program ZORA 

»Zmanjšanje pojavnosti raka materničnega vratu je posledica učinkovitega delovanja programa ZORA in tega, da se več kot 70 odstotkov vseh žensk med 20. in 64. letom starosti redno udeležuje presejalnih pregledov pri izbranem ginekologu. Pri teh ženskah lahko v veliki večini primerov pravočasno odkrijemo spremembe in jih zdravimo ter s tem preprečimo, da bi se rak sploh razvil. Ali pa odkrijemo zgodnjega raka, ki ga je prav tako mogoče uspešno pozdraviti; preživetje teh bolnic je zelo dobro. Na učinek cepljenja proti HPV bomo morali še počakati, da bodo cepljena dekleta dosegla starost, pri kateri ženske zbolevajo za rakom materničnega vratu. Pričakujemo, da bodo imela cepljena dekleta od 50 do 90 odstotkov manj predrakavih sprememb visoke stopnje in od 70 do 90 odstotkov manj raka materničnega vratu kot necepljena. Manj pogosto bodo tudi zbolevala za drugimi raki, povezanimi z okužbo z onkogenimi HPV. Prvi dokazi že prihajajo iz Avstralije, ki je med prvimi začela cepiti in kjer cepljena dekleta že vstopajo v presejalni program in s tem v starostno obdobje, ko se začenjajo pojavljati prve predrakave spremembe materničnega vratu. Ker so v Avstraliji dosegli dobro precepljenost, se je incidenca predrakavih sprememb pri cepljenih generacijah že prepolovila. Na dokaze o zmanjšanju incidence raka materničnega vratu pa bo treba počakati še deset in več let.«

Ženske so bolj zavzete za svoje zdravje 

Ali to pomeni, da so se ženske v zadnjih letih bolj posvečale svojemu zdravju? Namreč, ali so tudi v skupini nad 50 let začele pogosteje hoditi h ginekologu? Urška Ivanuš pravi: »V zadnjih letih res opažamo, da se presejalnih pregledov bolj pogosto kot prej udeležujejo tudi ženske po 50. letu starosti, kar nas zelo veseli. Vendar še vedno premalo! Opažamo namreč, da za rakom materničnega vratu pogosteje zbolevajo ženske, ki se ne udeležujejo redno presejalnih pregledov; še posebej je to težava pri starejših ženskah. Te ženske pogosteje zbolevajo za razširjenim in razsejanim rakom, ki ga je teže pozdraviti, zato je tudi preživetje teh bolnic slabše. Če ženska hodi na redne preglede do 64. leta in ima negativne izvide, je zelo malo verjetno, da bo pozneje zbolela. Zato res pozivamo ženske, da se vsake tri leta redno udeležujejo presejalnih pregledov vse do 64. leta. Če so izvidi v redu, lahko takrat prenehajo, sicer pa naj nadaljujejo s pregledi tako, kot jim bo svetoval njihov ginekolog.«

Manj pravic, rezultati pa vseeno boljši?

Zdi se nelogično, da se je pravica do preventivnega pregleda (testa PAP) z enega na leto zmanjšala na enega na tri leta (razen ko je izvid sumljiv), obenem pa naj bi za rakom materničnega vratu zbolelo za 50 odstotkov manj žensk. Kako to pojasniti? Urška Ivanuš: »Na prvi pogled je res nelogično, da smo povečali presejalni interval in s tem zmanjšali breme raka. Poslušali smo očitke, da se interval podaljšuje samo zaradi varčevanja in na škodo žensk. Vesela sem, da se je izkazalo, da to ni res. Presejalni interval se je podaljšal leta 2003, ko je bilo v Sloveniji uvedeno organizirano presejanje, ki je nadomestilo dotedanje priložnostno presejanje. V priložnostnem presejanju sicer ženske lahko opravijo presejalni pregled, vendar se morajo na to same spomniti ali pa jim to predlaga ginekolog – običajno takrat, ko je ženska pri njem zaradi drugih težav. Podatki o pregledih se ne zbirajo sistematično in kakovost presejanja in nadaljnje obravnave se ne spremlja in analizira posebej. V organiziranem programu pa država pooblasti nekoga, v našem primeru je to Onkološki inštitut Ljubljana, ki je nosilec programa ZORA, da zagotavlja in spremlja tako udeležbo žensk v programu kot kakovost dela vseh izvajalcev na vseh ravneh. Zato se v organiziranem programu, če je dobro zastavljen, vedno poveča število žensk, ki se redno udeležujejo presejalnih pregledov, in s skupnimi močmi vseh strokovnjakov, ki sodelujejo v programu, se praviloma poveča tudi kakovost obravnave žensk. Zato so organizirani programi običajno veliko bolj učinkoviti kot priložnostno presejanje. To ni nič novega, uvedbo organiziranih presejalnih programov za raka je Evropa državam članicam priporočila že leta 2003. V Sloveniji imamo vse tri priporočene presejalne programe za raka – ZORO, DORO in SVIT – in vsi trije so organizirani v skladu z evropskimi smernicami.«

Okužbe s HPV so še vedno pogoste. Okužbe z zelo rizičnimi virusi HPV (takih je 12, najbolj nevarna sta HPV 16 in 18) so skoraj nujen vzrok za nastanek raka materničnega vratu. Okužbe s HPV 16 in 18 so povezane s 73 odstotki te bolezni. Leta 2010 so opravili raziskavo, s katero so ugotovili, da je bilo z enim od 12 zelo rizičnih genotipov enkrat v življenju okuženih vsaj 59,2 odstotka žensk; največ jih je bilo starih od 20 do 24 let.
Skrb vzbuja tudi, da je okužba z virusi HPV med najpogosteje prijavljenimi spolno prenesenimi boleznimi v letu 2014. To so predvsem okužbe z nerizičnimi HPV, ki povzročajo genitalne bradavice tako pri ženskah kot pri moških. Naši strokovnjaki pravijo, da je to močno podcenjena težava.