Nekoč so šivilje in krojači uporabljali cvetni tulec rastline, da so si ga nataknili na prst za zaščito pri šivanju, in tako je rastlina dobila svoje ime. Naši predniki so ga uporabljali tudi v ljudskem zdravilstvu, danes pa ga zavoljo njegove lepote in barvitih cvetov gojimo po vrtovih.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Botanični opis

Škrlatni naprstec (Digitalis purpurea), z ljudskim imenom rudeči naprstec, je dvoletna zel iz družine črnobinovk (Scrophulariaceae), ki prvo leto požene pritalni listni venec, drugo leto pa zraste do poldrugega metra visoko steblo s cvetovi, ki se od junija do avgusta odpirajo v vijolično-rožnatih barvah. Veliki žilnati listi so ovalne oblike, na pokončnem klasastem socvetju pa na navzdol upognjenih pecljih visijo posamezni zvonasti cvetovi, ki so na zunaj škrlatno rdeči, znotraj pa svetlejši in posejani s temnimi pegami. Škrlatni naprstec najbolje uspeva v sušni polsenci po hribovitih in gorskih predelih, v vrtnih zasaditvah – posebno lepi so križanci (serija Excelsior) – pa se kot privlačna okrasna rastlina lepo druži z grmovnicami. V naravi rasteta tudi velecvetni naprstec (D. grandiflora), ki ima bledorumene cevaste cvetove v grozdastem socvetju, in gladki naprstec (D. laevigata). Naprstci uspevajo po vsej Sloveniji, razen v Primorju in ponekod v vzhodni Sloveniji, vsi pa so izredno strupeni.

Meja med strupom in zdravilom je v odmerku

Zaužitje kateregakoli dela rastline povzroči slabost, bljuvanje, omotico, drisko in krče, v hujših primerih zastrupitve pa odpoved celotnega organizma. Čeprav je naprstec zelo strupena rastlina, pa ima tudi zdravilne učinke – farmacija iz njega namreč izdeluje zdravila za srce. Že v tradicionalnih medicinah različnih kultur po svetu najdemo zapise o uporabi naprstca za zdravilo in strup. Južnoameriški Indijanci so posušene in v prah zmlete liste uporabljali za lajšanje astme, kot pomirjevalo in odvajalo, lovci pa so njegov strup uporabljali za zastrupljanje puščic. V starem veku so ga Egipčani in Rimljani uporabljali kot strup za podgane, v zdravilstvu pa kot diuretik, bljuvalo in srčno krepčilo. Rastlina je lahko smrtonosna tudi za živali, zato se ga krave na paši nikdar ne dotaknejo.

Zgodovina medicinske uporabe

Naprstec je bil v rabi v ljudskem zdravilstvu za srčna obolenja tudi v srednjeveški Evropi. Proti koncu 18. stoletju je britanski zdravnik William Withering odpisal nekega bolnika z vodenico, zato se je ta zatekel k ljudski zdravilki in ta ga je zdravila z zeliščnim zvarkom, v katerem je bil naprstec. Withering je nato vztrajno raziskoval zdravilne učinke naprstca in naposled odkril digoksin, enega najboljših srčnih glikozidov. Najstarejše zdravilne učinkovine, ki jih medicina uporablja pri popuščanju srca, so t. i. kardiotonični oziroma srčni glikozidi. Na osnovi zdravilnih učinkovin v naprstcu izdelujejo zdravila za uravnavanje srčnega ritma in popuščanje srčne mišice. Danes največ naprstca za potrebe farmacevtske industrije vzgojijo na Nizozemskem, Madžarskem in v Argentini.

Ljudska medicina na Slovenskem
Zdravilno in pogubno moč škrlatnega naprstca so poznali tudi naši predniki.
Strupeni naprstec so uporabljali ljudski zdravilci, pozneje tudi zdravniki, za zdravljenje srca, pri astmi, oslovskem kašlju, pljučnici in za urejanje krvnega tlaka, kar se je nemalokrat slabo končalo, zlasti kadar bolnik ni natančno upošteval navodil zdravnika in je povečal odmerek. V Cilenškovi knjigi o naših škodljivih rastlinah iz leta 1892 lahko preberemo naslednjo zgodbo, tokrat s srečnim izidom: »Mlademu možu je utripalo srce nenavadno močno, kar ga je silno vznemirjalo. Zdravnik mu je zapisal nekoliko naprstčevega prahu, a dobil ga je bil preveč. Opoldne mu je šla jed sicer še v slast, a izrigal jo je takoj. Ponoči je malo spal, pa vendar je vstal tako trden, da je šel v cerkev, kjer ga je zopet prisililo do bljuvanja. Ves dan ga je čudno davilo, in ničesar ni ostalo v želodcu, karkoli je použil. Tudi žeja ga je mučila, in srce je utripalo nepravilno. Drugega dne so ga stiskale bolečine okoli srca, in še trikrat je moral bljuvati, a želodec ga ni bolel več. Jednajsti dan je bil zopet dober.«

Izročilo preteklosti in modrost narave
Prav bi bilo, da znanja, ki so nam ga posredovali naši predniki, ne pozabimo. Ko boste na svojem poletnem vrtu znova občudovali bujno cvetoči škrlatni naprstec, pomislite, koliko gorja in koristi ta rastlina prinaša ljudem. Ne samo, da je rastlina lepa na vso moč, koliko večja je šele njena notranja moč!